Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za 18. nedeljo med letom

2Mz 16,2-4.12-15
Vsa skupnost Izraelovih sinov je godrnjala v puščavi zoper Mojzesa in Arona. Izraelovi sinovi so jima rekli: »O da bi umrli po Gospodovi roki v egiptovski deželi, ko smo sedeli pri loncih mesa, ko smo jedli kruha do sitega! Odpeljala sta nas namreč v to puščavo, da z lakoto pomorita vse to občestvo!«

Tedaj je Gospod je rekel Mojzesu: »Glej, dežil vam bom kruh z nebes. Ljudstvo naj dan na dan hodi nabirat, kolikor za tisti dan potrebuje,  da ga preizkusim, ali bo ravnalo po moji postavi ali ne.

 »Slišal sem godrnjanje Izraelovih sinov. Spregovôri jim in reci: ›Proti večeru boste jedli meso in zjutraj se boste nasitili s kruhom, da spoznate, da sem jaz Gospod, vaš Bog.‹« Zvečer so priletele prepelice in pokrile šotorišče, zjutraj pa je bila plast rose okoli šotorišča. Ko pa se je rosa dvignila, glej, je bilo na površini puščave nekaj drobnega, zrnatega, drobno kakor slana na zemlji. Izraelovi sinovi so to videli in rekli drug drugemu: »Kaj je to?« ker niso vedeli, kaj je bilo. Mojzes pa jim je rekel: »To je kruh, ki vam ga je Gospod dal jesti.«

Ef 4,17.20-24
Zato vam pravim in vas rotim v Gospodu: ne živite več, kakor živijo pogani, v ničevosti svoje pameti. Vi pa se niste tako učili Kristusa, če ste ga le poslušali in se dali o njem poučiti, kakor je resnica v Jezusu. Treba je, da odložite starega človeka, kakor je živel doslej in ki ga uničujejo blodna poželenja, da se prenovite v globini svojega duha in oblečete novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice.

Jn 6,24-35
Ko je množica videla, da tam ni ne Jezusa ne njegovih učencev, so sami stopili v čolne, šli v Kafarnáum in iskali Jezusa.  Ko so ga našli na drugi strani morja, so mu rekli: »Rabi, kdaj si prišel sem?« Jezus jim je odgovoril in rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili. Ne delajte za jed, ki propade, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; njega je namreč s svojim pečatom potrdil Oče, Bog.« Tedaj so mu rekli: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« Jezus je odgovoril in jim rekel: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.« Rekli so mu: »Kakšno znamenje boš torej ti naredil, da bomo videli in ti verovali? Kaj boš storil? Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: Kruh iz nebes jim je dal jesti.« Jezus jim je tedaj rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.« Tedaj so mu rekli: »Gospod, vselej nam daj tega kruha!« Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen.«

Razlaga cerkvenih očetov
Sveti Ciprijan pravi: »Prosimo pa, naj nam daje ta kruh vsak dan, da bi se mi, ki smo v Kristusu in vsak dan prejemamo evharistijo in zveličavno hrano, zaradi kakega večjega greha ne ločili od Kristusovega telesa, ko bi bili izobčeni in nam bi bilo prepovedano uživati nebeški kruh. On sam oznanja in pravi: jaz sem kruh življenja, ki sem prišel iz nebes. Če kdo je od mojega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom jaz dal, je moje meso za življenje sveta.

Misli Benedikta XVI.
V besednem bogoslužju današnje nedelje se nadaljuje branje šestega poglavja Janezovega evangelija. Smo v shodnici v Kafarnaumu, kjer ima Jezus svoj znani govor potem, ko je pomnožil kruh. Ljudje so ga iskali, da bi ga postavili za kralja, toda Jezus se je umaknil, najprej na goro z Bogom, z Očetom, nato pa v Kafarnaum. Ko ga niso več videli, so ga začeli iskati. Vstopili so v čolne ter odpluli na drugo stran jezera, kjer so ga končno našli. Toda Jezus je dobro vedel, zakaj so s tolikšnim navdušenjem šli za njim in jim je jasno rekel: 'Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili' (Jn 6,26). Jezus želi ljudem pomagati, da bi šli onkraj neposredne zadovoljitve lastnih materialnih potreb, četudi pomembnih. Želi odpreti obzorje bivanja, ki ni preprosto samo vsakodnevna skrb za hrano, obleko ter kariero. Jezus govori o hrani, ki ne mine in to hrano je pomembno iskati ter jo sprejeti. Trdi: 'Ne delajte za jed, ki propade, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov' (v. 27).

Množica ni razumela, saj je mislila, da Jezus zahteva izpolnjevanje zapovedi in bo s tem tako dosegla, da bo nadaljeval s čudežem, zato ga je vprašala: 'Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?' (v. 28). Jezusov odgovor je jasen: 'Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal' (v. 29). Središče bivanja, to kar daje smisel in trdno upanje na pogosto težki poti življenja, je vera v Jezusa, srečanje s Kristusom. Tudi mi se sprašujemo, kar naj storimo, da bomo imeli resnično življenje. Jezus pravi 'verujte vame'. Vera je nekaj temeljnega. Saj ne gre za hojo za neko idejo, projektom, temveč gre za srečanje z živo Osebo, gre za to, da se pustimo 'zaplesti' njemu in njegovemu evangeliju. Jezus nas vabi, naj se ne ustavimo pred človeškim obzorjem, ampak se odpremo Božjemu obzorju, obzorju vere. Zahteva eno samo delo in to je sprejetje Božjega načrta, torej 'verjeti tistemu, ki ga je on poslal' (v. 29). Mojzes je Izraelu dal mano, kruh iz nebes, s katerim je Bog sam hranil svoje ljudstvo. Jezus pa ne podarja 'nekaj', podarja sebe samega. On je 'resnični kruh, ki prihaja iz nebes'. On je živa Očetova Beseda. V srečanju z Njim, se srečamo z živim Bogom.

'Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?' (v. 28). ga sprašuje množica, ki bi rada storila vse, da bi se čudež nadaljeval. Toda Jezusa, resnični kruh življenja, ki nasiti našo lakoto po smislu, po resnici, ne moremo 'prislužiti' s človeškim delom. K nam pride samo kot dar Božje ljubezni, kot Božje delo, za katerega naj prosimo in ga sprejmemo.