VATIKAN (sobota, 25. julij 2015) – 25. julija mineva 47 let od izida okrožnice Humanae Vitae papeža Pavla VI. o Cerkvenem nauku glede zakona, odprtosti za življenje ter odgovornega starševstva. O aktualnosti tega dokumenta je za Radio Vatikan spregovoril msgr. Paolo Martinelli, pomožni škof v Milanu.
Gre za besedilo, ki je še danes zelo aktualno zaradi situacije antropološke
krize
»Gre za besedilo, ki je še danes zelo aktualno zaradi situacije antropološke krize,
v kateri se človek pogosto nahaja, ter zaradi tematike ljubezni, zakona in družine.
Mislim predvsem na to, kar se dogaja na zahodu in v splošnem na to, o čemer Cerkev
razmišlja glede družine, posebej v pripravi na škofovsko sinodo. Rad bi poudaril dejstvo,
da je blaženi Pavel VI. – že kot mlad duhovnik in tudi potem kot milanski nadškof
– prej kot mnogi drugi je razumel, kaj se je resnično dogajalo z vero in predvsem
v odnosu med vero in sodobno kulturo. Še kot mlad duhovnik je večkrat rekel, da je
Kristus za našo kulturo postal neznan. Zato je čutil, da mora ponovno predlagati globoko
povezanost med Kristusom in izkušnjo človeka.«
Papež Pavel VI. je temo prenesel na področje svobode in odgovornosti
V nadaljevanju pogovora je msgr. Martinelli spomnil, da je tudi papež Frančišek že
večkrat govoril o aktualnosti okrožnice Humanae Vitae: »Pomembno se mi zdi
tudi dejstvo, da je papež Frančišek med potovanjem na Filipine tistim, ki so ga spraševali,
spregovoril o izjemno preroški aktualnosti besedila, še posebej zato, ker je nasprotovalo
ideološki postavitvi neomaltuzianizma, ki je želel imeti nadzor nad rojstvi in razvojem
človeške stvarnosti. V tem smislu je papež Pavel VI. temo ponovno prenesel na področje
antropologije; na področje svobode in odgovornosti, ki jo morajo imeti osebe do svojega
življenja in do življenja drugih.«
Zakonska ljubezen vsebuje združevalno in generativno ljubezen
»Zdi se mi, da je najbolj aktualen del te okrožnice prav dejstvo, da vključuje antropološki
vidik glede enosti, ki je v zakonskem življenju med vzajemno ljubeznijo zakoncev in
odprtostjo življenju. Dokument namreč odločno nasprotuje ločenosti med združitvijo
v ljubezni in porajanjem otrok, za katero pa danes vidimo, da se je zelo razšila.
Pomislimo na njeno skrajno obliko, ki jo lahko vidimo v primerih nadomestnega materinstva
oz. najema maternice. Žal ta ločenost omogoča t.i. popredmetenje telesa, predvsem
telesa žene, prav tako pa gre za tveganje, da se otroka zreducira na mehanski izdelek,
namesto da bi bil sad generativne ljubezni. Mislim, da je Pavel VI. to temeljno načelo,
da zakonska ljubezen vsebuje združevalno in generativno ljubezen, zagovarjal prav
zato, da bi se izognili prej omenjeni ločenosti, ki je vodila do tega, čemur smo danes
priče. Pomembno se mi zdi tudi to, kar je zapisal o odgovornem očetovstvu in materinstvu
– v bistvu poudari odgovornost in torej svobodo osebe znotraj ljubezenskega odnosa.«
Čistost v zakonu ima vlogo 'počlovečenja'
»Zdi se mi, da so pri tem neplodna obdobja in tudi tema čistosti razsežnosti, ki poudarjajo
človeka, moža in ženo, kot tistega, ki ima odgovornost. S tega vidika se mi zdi resnično
preroško povabilo Pavla VI. k čistosti zakonske ljubezni. V tem smislu ima čistost
prav vlogo 'počlovečenja', saj pokaže, da osebe v ljubezenskem odnosu ne sme določati
zgolj nagonska sila ali spontanost, ampak mora vstopati v odgovornost, svobodo, voljo.
Na ta način je čistost izraz zdržnosti v zakonskem odnosu. To osebi omogoča, da ostaja
popolnoma svobodna. Prav tako pomaga na pravilen način vzdževati lastni 'jaz' v odnosu
do vse stvarnosti, urejati čustva ter preprečuje, da bi druge uporabili za osebno
korist. To se mi zdi še en zelo preroški vidik, ki ga je vredno poudariti.«
Pavel VI. se je dobro zavedal težav, ki jih bo prinesla okrožnica
Ob koncu pa je milanski pomožni škof spregovoril še o težavah, s katerimi se je moral
soočiti dokument ob izidu: »Pavel VI. se je dobro zavedal težav, ki jih bodo prinesli
ti vidiki cerkvenega učiteljstva – to tudi omeni v samem dokumentu. In ravno tukaj
se pokaže svoboda in odgovornost tega papeža – želel je poudariti ta načela nauka
v njihovi antropološki dimenziji, z odgovornostjo, ki jo mora imeti Cerkev do človeštva.
Gre za odgovornost, ki bolj kot kdajkoli prej spodbuja novi humanizem, ki v središče
postavlja osebe z njihovimi temeljnimi odnosi. Med njimi je zagotovo odnos med možem
in ženo v zakonu, da bi živela globoko pristno ljubezen, ki poraja novo življenje.«
All the contents on this site are copyrighted ©. |