Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za 17. nedeljo med letom

2Kr 4,42-44
Neki mož je prišel v Báal Šalíš in Božjemu možu prinesel v vreči kruh iz prvega žita: dvajset ječmenovih hlebov, in svežega klasja. On pa je rekel: »Daj ljudem, da bodo jedli!« Njegov sluga pa je rekel: »Kako naj to postavim pred sto mož?« Tedaj je rekel: »Daj ljudem, da bodo jedli! Kajti tako govori Gospod: Jedli bodo in bo še ostalo.« Dal je jed prednje; jedli so in še pustili po Gospodovi besedi.

Ef 4,1-6
Zato vas jaz, jetnik v Gospodu, opominjam, da živite vredno klica, s katerim ste bili poklicani, v vsej ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti. V ljubezni prenašajte drug drugega. Prizadevajte si, da ohranite edinost Duha z vezjo miru: eno telo in en Duh, kakor ste tudi bili poklicani v enem upanju svojega poklica. En Gospod, ena vera, en krst: en Bog in Oče vseh, nad vsemi in po vseh in v vseh

Jn 6,1-15
Potem je Jezus odšel na drugo stran Galilejskega, to je Tiberijskega morja. Za njim je šla velika množica, ker je videla znamenja, ki jih je delal na bolnikih. Jezus pa se je povzpel na goro in tam sédel s svojimi učenci. Blizu je bila velika noč, judovski praznik.

Ko je Jezus tedaj povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: »Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?« To pa je rekel, ker ga je preizkušal; sam je namreč vedel, kaj bo storil. Filip mu je odgovoril: »Za dvesto denarijev kruha jim ne bi zadoščalo, da bi vsak dobil vsaj kaj malega.« Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« Jezus je rekel: »Recite ljudem, naj sedejo.« Bilo pa je na tistem kraju veliko trave. Možje so torej sedli, kakih pet tisoč po številu. Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče. Prav tako tudi rib, kolikor so hoteli. Ko so se nasitili, je rekel svojim učencem: »Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi.« Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar s koščki, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali tistim, ki so jedli. Ko so ljudje videli znamenje, ki ga je storil, so govorili: »Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet.« Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro.

Razlaga cerkvenih očetov
Sveti Avguštin razlaga: »Kdo je, če ne Kristus, kruh iz nebes? Da bi lahko človek jedel angelski kruh, je Gospod angelov  postal človek. Če ne bi to postal, ne bi imeli njegovega telesa. In če torej ne bi imeli njegovega lastnega telesa, ne bi mogli jesti oltarnega kruha' (Sermone 130,2).« Sveti Avguštin meni, da se je Jezus spet sam umaknil na goro zato, »da bi nakazal, da za množico še ni bilo mogoče razumeti njegovo veličastnost, saj kot pravimo, to kar ne razumemo nam uhaja.«

Misli Benedikta XVI.
»V današnjem bogoslužju je za evangeljski odlomek predviden začetek šestega poglavja Janezovega evangelija. V tem poglavju je najprej čudež pomnožitve kruha, ko da Jezus jesti nekaj tisoč osebam od petih kruhov in dveh rib, sledi naslednji Gospodov čudež, ko hodi med nevihto po vodi jezera, ter nato večino poglavja Jezusov govor, ko se razodene kot 'kruh življenja'. Ko evangelist pripoveduje o 'znamenju' pomnožitve kruha, poudari, da jih je Kristus preden jih je razdelil, blagoslovil z zahvalno molitvijo (prim. Jn 6,11). Glagol, ki je pri tem uporabljen je 'eucharistein' in se neposredno navezuje na pripoved o zadnji večerji, v kateri pa Janez prav za prav ne pripoveduje o postavitvi evharistije, temveč o umivanju nog. Tako je evharistija v današnjem odlomku že v naprej navzoča kot veliko znamenje kruha življenja. Naj spomnim, da se lahko še posebej mi duhovniki prepoznamo v tem Janezovem besedilu in se poistovetimo z apostoli, ko rečejo: Kje naj najdemo toliko kruha za toliko ljudi? In ko beremo o tistem neznanem dečku, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, tudi mi spontano rečemo: 'Kaj je to za tolikšno množico?' Če rečemo z drugimi besedami: 'Kdo sem jaz?' Kako lahko, s svojimi omejitvami, pomagam Jezusu pri njegovem poslanstvu? In odgovor na to da Gospod sam; ravno ko damo v njegove 'svete in častitljive roke' to malo kar je, mi duhovniki postanemo orodje zveličanja za mnoge, za vse!«