Duhovne misli Benedikta XVI. za 17. nedeljo med letom

»Na današnjo nedeljo smo začeli z branjem šestega poglavja Janezovega evangelija. Na začetku poglavja je prizor pomnožitve kruha, ki jo zatem Jezus razloži v shodnici v Kafarnaumu, ko pokaže nase kot na 'kruh', ki daje življenje. Dejanja, ki jih je Jezus pri pomnožitvi izvršil, so podobna dejanjem med zadnjo večerjo. 'Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče' (Jn 6,11). Vztrajanje pri tematiki 'kruha', ki je bil razdeljen ter pri 'se zahvalil' (grško eucharistesas), se izrecno navezuje na evharistijo, Kristusovo žrtvijo za zveličanje sveta.

Evangelist omenja, da je bila blizu velika noč (prim. v. 4). S tem se pogled usmeri proti križu, na popolno daritev ljubezni ter proti evharistiji, ponavzočanju tega daru. Kristus tako postaja za ljudi kruh življenja. Sveti Avguštin razlaga: 'Kdo je, če ne Kristus, kruh iz nebes? Da bi lahko človek jedel angelski kruh, je Gospod angelov  postal človek. Če ne bi to postal, ne bi imeli njegovega telesa. In če torej ne bi imeli njegovega lastnega telesa, ne bi mogli jesti oltarnega kruha' (Sermone 130,2). Evharistija je trajno, veliko srečanje človeka z Bogom, med katerim Gospod postane naša hrana, daje samega sebe, da nas v sebe preobrazi.

V opisu dogodka pomnožitve je omenjen tudi deček, ki je v tej zapleteni situaciji, kako nasititi toliko ljudi, dal v skupno dobro to malo, kar je imel; pet hlebov in dve ribi (prim. Jn 6,8). Čudež se ni zgodil kar iz nič, temveč iz prve skromne razdelitve tega, kar je preprosti deček imel pri sebi. Jezus ne zahteva tistega, kar nimamo, temveč nam nakaže, da če vsakdo da tisto malo kar ima, se lahko vedno znova zgodi čudež. Bog je namreč sposoben pomnožiti vsako naše majhno dejanje ljubezni ter nas napravi soudeležene pri njegovem daru. Čudež je na množico napravil velik vtis. V Jezusu je namreč videla novega Mojzesa, vrednega te oblasti ter novo mano in s tem zagotovljeno prihodnost. Toda ustavili so se samo ob materialnem vidiku, zato se je Jezus 'ker je spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, spet sam umaknil na goro' (Jn 6,15). Jezus ni namreč zemeljski kralj, ki bi gospodoval, temveč kralj, ki streže in se sklanja nad človeka, da bi nasitil ne samo materialno lakoto, temveč predvsem tisto globljo, lakoto po pravi smeri, po smislu, po Bogu.

Dragi bratje in sestre, prosimo Gospoda, da nam ponovno razodene, kako pomembno je hraniti se s Kristusovim, zvesto in popolnoma zavestno udeleževati se evharistije, da bi bili vedno bolj notranje povezani z Njim. Saj 'ni evharistična hrana, ki se v nas spremeni, marveč smo mi tisti, ki nas ta hrana skrivnostno spremeni. Kristus nas hrani, da nas pridruži sebi ter nas pritegne vase ' (Evharistija zakrament ljubezni, CD 115,70). Prav tako pa želimo prositi, da bi vsakdo imel dovolj potrebnega kruha za dostojno življenje, da bi se tako odpravile neenakosti in sicer ne z nasilnim orožjem, temveč z razdelitvijo dobrin in ljubeznijo. Izročimo se Devici Mariji ter jo prosimo za njeno materinsko priprošnjo zase ter za naše drage.«

Benedikt XVI. je v letu duhovnikov razložil naloge duhovnikov, ki so po izročilu v bistvu tri: poučevati, posvečevati in voditi. V duhovnih mislih za prejšnjo nedeljo smo slišali o prvem od teh poslanstev, poučevanju, oznanjanju resnice, oznanjanju Boga, ki se je razodel v Kristusu ali – z drugimi besedami – o preroški nalogi, da postavijo človeka v stik z resnico, da mu pomagajo spoznati, kaj je bistveno v njegovem življenju, v samem svetu. »Danes pa bi se rad z vami na kratko ustavil pri drugi nalogi, ki jo ima duhovnik, in sicer nalogi posvečevanja ljudi, zlasti s pomočjo zakramentov in bogoslužja Cerkve.«

Duhovnik – služabnik evharistije
»Dragi duhovniki, živite bogoslužje in obrede z veseljem in z ljubeznijo: to je delovanje, ki ga izvršuje Vstali v moči Svetega Duha v nas, z nami in po nas. Rad bi ponovil nedavno povabilo, da 'se vrnete v spovednico kot na kraj, kjer se obhaja zakrament sprave, pa tudi kraj, kjer pogosteje 'prebivate', da bo vernik lahko našel usmiljenje, nasvet in tolažbo, da se bo čutil ljubljenega in razumljenega od Boga in bo izkusil navzočnost božjega usmiljenja poleg resnične navzočnosti v evharistiji' (Govor Apostolski penitenceriji, 11. marca 2010). Rad bi tudi povabil vsakega duhovnika, naj obhaja in intenzivno živi evharistijo, ki je v srcu naloge posvečevanja; to je Jezus, ki hoče biti z nami, živeti v nas, dati samega sebe, nam pokazati neskončno božje usmiljenje in nežnost. To je edinstvena žrtev Kristusove ljubezni, ki se ponavzočuje, se uresničuje med nami in dospe do samega prestola milosti, božje navzočnosti, objema človeštvo in nas združuje z Bogom (prim. Govor rimski duhovščini, 18. februarja 2010). In duhovnik je poklican, da je služabnik te velike skrivnosti, in to v zakramentu in v življenju. Če 'je veliko cerkveno izročilo upravičeno pretrgalo vez med zakramentalno učinkovitostjo in konkretno bivanjsko situacijo posameznega duhovnika in so tako ustrezno zaščitena upravičena pričakovanja vernikov,' pa to v ničemer ne zmanjšuje 'potrebnosti, še več, neizogibnega teženja k moralni popolnosti, ki mora prebivati v vsakem pristno duhovniškem srcu.' Božje ljudstvo pa tudi upravičeno pričakuje od svojih pastirjev zgled vere in pričevanje svetosti (prim. Govor plenarnemu zasedanju Kongregacije za duhovščino, 16. marca 2009). In prav v obhajanju svetih skrivnosti najde duhovnik temelj svoje posvečenosti (prim. 2. vat k. D 12–13).

Dragi prijatelji, zavedajte se velikega daru, kar so duhovniki za Cerkev in za svet; prek njihovega služenja Gospod še naprej odrešuje ljudi, se ponavzočuje, posvečuje. Naučite se zahvaljevati Bogu in predvsem bodite blizu svojim duhovnikom z molitvijo in podporo, zlasti ko so v težavah, da bodo vedno bolj pastirji po Božjem srcu. Hvala.«