VATIKAN (petek, 24. julij 2015, RV) – Cerkev v Iraku: tako je naslovljena knjiga kardinala Fernanda Filonija, prefekta Kongregacije za evangelizacijo narodov. Filoni je pet let opravljal službo apostolskega nuncija v Iraku. Tam je bil tudi v času zalivske vojne. Papež Frančišek ga je v zadnjem obdobju dvakrat kot svojega posebnega odposlanca poslal med iraške begunce. Kardinal v svojem delu opisuje zgodovino, razvoj in poslanstvo Cerkve v Iraku, od njenih začetkov do današnjih dni.
»Junaška Cerkev«
Gre za »junaško Cerkev«, kakor sta jo opredelila
tako sedanji papež kot njegov predhodnik Benedikt XVI. Danes so tamkajšnji kristjani
skupaj z drugimi manjšinami med najbolj ubogimi. Zaradi preganjanja so morali zapustiti
vse, svoje domove in imetje. Skrb svetega očeta zanje je izjemno velika, za Radio
Vatikan pojasnjuje avtor knjige: »Papež je imel pomembno vlogo, kakor vsi priznavajo,
pri usmerjanju mednarodne pozornosti na vojne razmere in sploh na položaj kristjanov,
ki so bili pregnani.« Vojna vedno predstavlja krivico, dodaja kardinal Filoni.
Posledice »uničenja, smrti, ločenih družin« mora nositi prebivalstvo.
Dva obiska iraških beguncev
Ko je prefekt prvič kot papežev odposlanec obiskal
iraške begunce, je doživel predvsem šok. Srečal se je z družinami, ki so se v roku
zgolj štiriindvajsetih ur znašle v nečloveških okoliščinah. Na tisoče pregnanih oseb
je brez vseh sredstev prenočevalo na prostem, na tleh, pod drevesi – pri temperaturah,
ki so se dvignile tudi do 48 stopinj. Temu je potrebno dodati še vse probleme, povezane
z boleznimi, hrano in pitno vodo. Filonijev drugi obisk kasneje je imel namen kristjanom
in ostalim manjšinam pokazati, da niso pozabljeni: »Želel je biti gesta ali kakor
pogosto reče papež 'ljubkovanje'.« Le-to pa ni enkratno dejanje, ampak se ponovi
večkrat ravno zato, da nekdo lahko občuti bližino drugega.
Temeljni prispevek kristjanov k tradiciji dežele
Kardinal Filoni v svoji knjigi o Cerkvi v Iraku, ko
opisuje zgodovino in razvoj, govori o temeljnem prispevku kristjanov k življenju,
tradiciji in kulturi tiste dežele: »Naši kristjani so sestavni del zgodbe življenja
Bližnjega vzhoda na splošno in življenja Iraka posebej.« Med drugim tudi sedanji
predstavniki oblasti priznavajo, da imajo kristjani naravno pravico biti tam, saj
so oni – tako kot verstvo islam kakor tudi kot narodi – prišli kasneje.
Prihodnost kristjanov v Iraku
Prihodnost kristjanov v Iraku pa je sedaj bistveno
povezana s političnimi okoliščinami. Po modernem pojmovanju države so meje nekaj zelo
relativnega. Irak tako kot sosednje države ne predstavlja homogene stvarnosti. Na
državnem ozemlju je prisotnih več verstev, narodnosti in etnij, ki so bile v zgodovini
prisiljene sobivati. Kardinal Filoni v sedanji situaciji zato opozarja, da ni dovolj
samo strpnost: »Potrebno je iti ven iz logike, v kateri se identificira zgolj
z mejami, in vstopiti v logiko sobivanja in globokega spoštovanja drug drugega. To
ni strpnost, temveč je spoštovanje pravic.« Le nova logika, po kateri so vsakomur
priznane njegove državljanske, človekove, socialne in politične pravice, lahko omogoči
sobivanje.
All the contents on this site are copyrighted ©. |