Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za 16. nedeljo med letom

Jer 23,1-6
Gorje pastirjem, ki pogubljajo in razganjajo ovce moje paše, govori Gospod. Zato tako govori Gospod, Izraelov Bog, zoper pastirje, ki pasejo moje ljudstvo: Vi ste razgnali moje ovce, jih razkropili in niste skrbeli zanje. Bom pa jaz poskrbel, da kaznujem vaša hudobna dejanja, govori Gospod. Sam bom zbral ostanek svojih ovc iz vseh dežel, kamor sem jih razkropil, in jih pripeljal nazaj na njihov pašnik, da se bodo plodile in množile. Postavil jim bom pastirje, da jih bodo pasli. Ne bodo se več bale ne plašile in nobena ne bo pogrešana, govori Gospod.

Glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko obudim Davidu pravično mladiko. Vladal bo kot kralj in bo modro ravnal, prav in pravično bo delal v deželi. V njegovih dneh bo Juda rešen in Izrael bo prebival na varnem. To pa je ime, s katerim ga bodo klicali: »Gospod, naša pravičnost.«

Ef 2,13-18
Zdaj pa ste v Kristusu Jezusu vi, ki ste bili nekoč oddaljeni, postali po Kristusovi krvi bližnji. Kajti on je naš mir, on, ki je iz obeh napravil eno, s tem da je podrl steno pregrade, to je sovraštvo, v svojem mesu. Odpravil je postavo zapovedi v predpisih, da bi v sebi iz dveh ustvaril enega, novega človeka, ko je vzpostavil mir in po križu spravil oba z Bogom v enem telesu, ko je v svoji osebi ubil sovraštvo. Prišel je, da bi oznanil mir vam, ki ste bili daleč, in mir tistim, ki so bili blizu. Kajti po njem imamo oboji dostop k Očetu v enem Duhu.

Mr 6,30-34
Apostoli so se zbrali pri Jezusu in mu poročali o vsem, kar so storili in kar so učili. In  rekel je: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« Veliko ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili. In odšli so s čolnom sami zase v samoten kraj. Mnogi pa so jih videli, da odhajajo, in so jih prepoznali. Iz vseh mest so skupaj peš hiteli tja in prišli pred njimi. Ko se je izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari.

Razlaga cerkvenih očetov
Sv. Beda Častitljivi pravi: »Apostoli so se zbrali pri Jezusu in mu poročali o vsem, kar so storili in kar so učili. Vendar pa ne samo to, kakor pripoveduje Matej, so mu poročali o mučeništvu, ki ga je Janez Krstnik prestal, medtem ko so oni bili zavzeti z apostolatom. Zato jim je Jezus rekel: 'Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!’« Sv. Teofilat pa nas poučuje: »Kakor je množica peš hitela tja in prišla pred njim, tako tudi ti ne čakaj, da te bo Kristus ponovno poklical, ampak teci in pridi tja pred njim.« Sv. Teofilat razlaga dejstvo, ko je Jezus zagledal veliko množico: »Farizeji so bili namreč kakor krvoločni volkovi, ki niso hranili ljudstvo, temveč so ga požirali. Množice so se zbirale okoli Kristusa, pravega pastirja, ki jim je pa dal pravo duhovno hrano, to je Božjo Besedo.«

Misli Benedikta XVI.
Božja beseda današnje nedelje nam predstavi eno od temeljnih in vedno privlačnih tem Svetega pisma; spomni nas namreč, da je Bog Pastir človeštva. To pomeni, da želi Bog za nas življenje, nas želi voditi na dobre pašnike, kjer se lahko nahranimo in odpočijemo. Ne želi namreč, da se izgubimo in umremo, ampak da na naši poti pridemo do cilja, ki je polnost življenja. Vsak oče in vsaka mati želita ravno to za svoje otroke, namreč dôbro, srečo in uresničitev. V današnjem evangeliju se Jezus predstavi kot Pastir izgubljenih ovc Izraelove hiše. Njegov pogled na ljudi, je 'pastoralni' pogled. V evangeliju današnje nedelje je naprimer rečeno: 'Ko se je izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari' (Mr 6,34). Jezus s svojim načinom pridiganja ter s svojimi dejanji učlovečuje Boga Pastirja. Poskrbi za bolne in grešnike ter tiste, ki so 'izgubljeni' (prim. Lk 19,10), da jih pripelje na varno, v Očetovo usmiljenje.

Prva naloga, o kateri bi želel spregovoriti danes, je munus docendi, to je naloga poučevanja. Danes, ko je tako očiten pomen pedagogike, je tudi munus docendi Cerkve, ki ga vsak duhovnik izvaja konkretno v svojem služenju, silno pomemben. Doživljamo veliko zmedo glede temeljnih odločitev svojega življenja in slišimo velika vprašanja o tem, kaj je svet, od kod prihaja, kam gremo, kaj moramo storiti, da bi delali dobro, kako moramo živeti, katere vrednote so res verodostojne. S tem v zvezi obstaja toliko nasprotujočih si filozofij, ki se rojevajo in izginjajo ter tako ustvarjajo zmedo glede temeljnih odločitev: kako živeti, ker na splošno ne vemo več, kdo nas je naredil in čemu in kam gremo. V teh okoliščinah se uresničuje Gospodova beseda, ko se mu je smilila množica, ker so bili kot ovce brez pastirja (prim. Mr 6,34). Gospod je izrekel to ugotovitev, ko je videl na tisoče ljudi, ki so šli za njim v puščavo, ker ob raznolikosti tokov tistega časa niso več vedeli, kaj je pravi pomen Svetega pisma, kaj govori Bog. Gospod je ganjen razlagal Božjo besedo, on sam je Beseda in je tako dal neko usmeritev. To je vloga duhovnikovega delovanja in persona Christi: v zmedi in izgubljenosti naših časov ponavzočati luč, ki je Kristus sam v tem našem svetu. Torej duhovnik ne uči lastnih idej, filozofije, ki bi si jo sam izmislil, jo odkril ali ki mu ugaja. Duhovnik ne govori o sebi, ne govori zase, da bi si morda pridobil občudovalce ali lastno stranko; ne govori lastnih reči, lastnih odkritij, ampak v zmedi vseh filozofij uči v imenu navzočega Kristusa, predlaga resnico, ki je Kristus sam, njegovo besedo, njegov način življenja in napredovanja. Za duhovnika velja, kar je rekel Kristus o sebi: 'Moj nauk ni moj' (Jn 7,16). Kristus ne predlaga samega sebe, ampak je kot Sin glas, beseda Očeta. Tudi duhovnik mora vedno govoriti in delovati tako: 'Moj nauk ni moj, ne širim svojih idej ali tega, kar mi je všeč, ampak sem Kristusova usta in njegovo srce in ponavzočam en sam in skupni nauk, ki je ustvaril vesoljno Cerkev in ki ustvarja večno življenje'.«