2015-07-16 15:30:00

Nadškof Fisichella o osebni identiteti in pripadnosti stvarstvu v okrožnici Laudato si'


VATIKAN (četrtek, 16. julij 2015) – Včeraj popoldan je v Rimu potekalo srečanje, ki je bilo posvečeno okrožnici papeža Frančiška Laudato si'. Na njem sta spregovorila msgr. Rino Fisichella, predsednik Papeškega sveta za novo evangelizacijo, in Laura Boldrini, predsednica italijanske poslanske zbornice. Predstavljamo nekatere poudarke iz razmišljanja nadškofa Fisichelle, ki je spregovoril o osebni identiteti in pripadnosti stvarstvu v okrožnici Laudato si'.

Okrožnica: spraševanje vesti, vliti upanje za prihodnost
Po njegovih besedah okrožnica že na samem začetku vstopi v bistvo vsakodnevnega življenja ljudi. Ne dovoljuje samoopravičil glede pomanjkanja spoštovanja do narave, ampak človeka prisili k resnemu spraševanju vesti, da bi razmislil o načinu življenja, ki je potreben, da bi lahko na prihodnost gledali z upanjem. Prav to je po mnenju nadškofa Fisichelle glavni namen okrožnice: vliti upanje za prihodnost. Papež Frančišek je o tej temi že večkrat spregovoril. Jasne besede Ne pustimo si ukrasti upanja, ki jih je zapisal v apostolski spodbudi Veselje Evangelija, nenehno odmevajo v njegovem nauku. Gre za upanje, ki je lahko živeto le zaradi gotovosti, ki izhaja iz vere in ki omogoča, da gremo preko ovir in nasprotij našega časa, da bi tako prevzeli odgovornost za prihodnost človeštva in stvarstva.

Za obstoj upanja je dovolj že en dober človek na svetu
Papež je prepričan, da je za obstoj upanja dovolj že en dober človek na svetu. (Laudato si' 71) S tem zatrdi, da je gotovost za upanje odvisna od majhnega koraka, ki ga moremo storiti; in to je začetek poti, katero je poklicano prehoditi celotno človeštvo. Kljub vsem protislovjem sveti oče v okrožnici poudari, da so »človeška bitja, ki so se po eni strani sposobna skoraj do konca uničiti, tudi sposobna sama sebe preseči, se vrniti nazaj, da lahko izberejo dobro in se prenovijo, onkraj vsakršne psihološke in družbene pogojenosti.... Morejo začeti nove poti k resnični svobodi. Ni sitemov, ki bi popolnoma izničili odprtost za dobro, za resnico in lepoto, ali zmožnost reagiranja, katere Bog še naprej spodbuja iz globine naših src.« (ibid. 205) Papež vsako osebo poziva, »naj ne pozabi tega svojega dostojanstva, katerega nihče nima pravice odvzeti.« (ibid. 205) Nadškof Fisichella je ob tem poudaril, da sveti oče vsako svojo besedo podpre s pozitivno močjo vere, kot na primer kadar reče: »Skupaj z vsemimi bitji hodimo po tej zemlji iščoč Boga, saj 'če ima svet eno počelo in je bil ustvarjen, išče tistega, ki ga je ustvaril, išče tistega, ki mu je dal začetek, tistega, ki je njegov Stvarnik.' Hodimo s pesmijo na ustih! Da nam naši boji in skrb za ta planet ne bodo vzeli veselja upanja!« (ibid. 244)

Ekologija in vera
Nadalje je nadškof povedal, da papež Frančišek pojasni, da je tematika ekologije zelo povezana z vero in to je razlog, da mora o njej spregovoriti tudi rimski škof. Gre za pomembno povezavo med ekologijo in etiko, življenjskim slogom vernikov in oblikovanjem vesti, prizadevanjem za enost človeštva in kritiko vseh oblik revščine, ki jo povzroča individualizem tistih, ki vidijo le ekonomski interes.

Brez identitete ni odnosa s samim sabo, z drugimi, s stvarstvom
Kot poudari msgr. Fisichella, sveti oče govori o identiteti. K tej tako pomembni temi se okrožnica večkrat vrne, in sicer zato, da bi doumeli, da je osebna identiteta ena temeljnih človekovih vrednot. Vendar pa se ta ne izogne družbeni identiteti, saj je z njo tesno povezana. Tema identitete nas ne more pustiti ravnodušnih v današnjem času, ki na tem področju ponuja veliko zmedo. Če je identiteta odvzeta, se izgubi tudi odnos s samim sabo, z drugimi in s stvarstvom, saj manjka sámo bistvo odnosa. Trdoživost t.i. 'tehnokratske paradigme', katero papež Frančišek večkrat omenja, pogosto vsebuje kopičenje informacij in odnosov, ki pa ustvarjajo ogromno praznino. Pomanjkanje identitete, in torej tudi pristnih medosebnih odnosov, človeka potisne v kompezacije, ki so potrošniške narave. Enako pa se tudi lahko zapade v t.i. 'aktivizem', ki vodi v prekomerno individualistično tekanje brez vsakršne družbene odgovornosti (prim. 236).

Osebna identiteta in pripadnost svetu ter stvarstvu
Ne gre za primerjanje identitete in pripadnosti, kakor da bi bila ena alternativa drugi. Resnica je ravno obratna, je povedal msgr. Fisichella in dodal, da se s tem, ko raste osebna identiteta, poveča tudi čut odgovornosti za skupno dobro kot izraz pripadnosti skupnosti, kulturi, veri, načinu življenja. Nauk papeža Frančiška je po njegovih besedah pomemben zato, ker želi združiti osebno identiteto in pripadnost svetu in stvarstvu kot nujen odnos vzajemne uresničitve. Iz tega izhaja tudi vztrajno povabilo k novemu načinu življenja, ki bi omogočil premagati trenutno kulturno krizo.

Kultura je način življenja

Papežev predlog glede tega je jasen: kultura pomeni predvsem način življenja. Bolj kot zatekanje k velikim miselnim sistemom je odločujoče upoštevati živeto izkušnjo, saj le-ta vpliva na odnose in omogoča preoblikovanje misli same. Zavedanje tega pomeni 'kulturno revolucijo' (prim. 114, 123), ki bi morala današnjemu človeštvu pomagati ponovno odkriti temo lepote, resnice in enosti. To je resnična 'moč', ki jo ima človek v svojih rokah.

Človek mora odkriti svoje pravo mesto v stvarstvu – odgovorni oskrbnik, ne gospodar
Gre za to, da bi današnji človek odkril svoje pravo mesto znotraj stvarstva, da ne bi živel v iluziji vloge in moči, ki mu ne pripadata. Kakor se človek postavi predse, tako se postavi tudi pred naravo, pred druge in pred Boga. Če nenehno živi v prometejski iluziji, bo padel v vedno isto skušnjavo, da bi želel gospodovati stvarstvu. Če pa se zaveda svoje vloge 'odgovornega oskrbnika', gre v odnosu z naravo za pospeševanje in varovanje tega, kar je prejel kot dar, ki ga je potrebno varovati in predati naprej. Na ta način pridemo do bistva ekološkega vprašanja.   








All the contents on this site are copyrighted ©.