Nadškof Fisher: Zakon povezuje in ohranja povezanost

SYDNEY (četrtek, 16. julij 2015, RV) – V sydneyjski katedrali Svete Marije je v nedeljo, 12. julija, potekala slovesna maša, med katero so zakonci obnovili poročne obljube ob okroglih obletnicah poroke. Daroval jo je sydneyjski nadškof Antony Fisher in med homilijo dejal, da poroka, glede na tradicionalno in splošno razumevanje, pomeni telesno, psihološko in duhovno zvezo med moškim in žensko, s čimer postaneta »eno meso« in tako ustvarita družino. Zato si moški in ženska ne obljubita, da bosta partnerja, ampak da si bosta postala mož in žena, obljubita si zvestobo in rodovitnost, odprtost za življenje, obljubita si neločljivost do smrti.

Te razsežnosti resničnega zakona so v današnjem času preroško znamenje, je dejal nadškof Fisher, so znamenje oporekanja, ker hočejo nekateri iz poroke narediti malo več kot neko javno izjavo o fizično-čustveni vezi med katerima koli dvema človekoma. Nadškof je izpostavil, da so jubilanti posebni zato, ker so ostali skupaj tako zelo dolgo. S krščanskega vidika so ti odnosi, ti pari, tako zelo posebni, ker so preživeli skupaj življenje kot osebe nasprotnega spola, dopolnjujoče spolnosti, kot mož in žena, v upanju po družini, ki je temeljna celica Cerkve in družbe, in da so sami sebe dali do konca, za vse življenje. Zakon povezuje in ohranja povezanost tistih stvari, ki bi sicer težile k razhajanju: moški in ženska, spolnost in ljubezen, ljubezen in otroci, starši in otroci …

Nadškof Fisher je dodal, da povedano ne pomeni kritizirati kogar koli. Vsi poznamo osebe, ki so se zakonu v celoti posvetile, pa je ta kljub temu razpadel. Poznamo osebe, ki poskušajo imeti otroke, pa jim ne uspe. Poznamo osebe, ki imajo istospolno usmerjenost in ki želijo, da je njihovo prijateljstvo trajno in priznano. Prav tako poznamo osebe, katerih poklicanost je, da ostanejo samske in najdejo drugačne načine za služenje življenju in ljubezni. Ko pravimo, da je zakon nekaj posebnega, ne obsojamo teh drugih stvarnosti, je dodal nadškof.

A v naši kulturi obstajajo glasovi, ki več ne mislijo, da bi zakon moral biti za vse življenje ali biti odprt za otroke ali biti izključevalen ali med moškim in žensko. Tiste, ki vztrajajo pri tradicionalnem razumevanju zakona označujejo kot nevedne in pobožnjaške. To je lahko precej neprijeten položaj, kajti določene politične, kulturne in komercialne sile želijo utišati vsako alternativo politično pravilnem stališču o tej zadevi; želijo nas vse izsiljevati, da bi sprejeli spremembo in redefinicijo temeljne ustanove; želijo odstraniti vprašanja o tem, kaj zakonska zveza je in čemu je namenjena, da bi tako ustvarili homogeno enakost.