Papež pri maši o gostoljubnosti in osamljenosti

NU GUAZÚ (nedelja, 12. julij 2015, RV) – Nedeljska sveta maša je potekala na prostranem območju Nu Guazu, ki se nahaja znotraj vojaške letalske baze. Tukaj je leta 1988 Janez Pavel II. kanoniziral svetega Roka Gonzaleza od Svetega križa in tovariše. Danes se tu nahaja svetišče in t.i. križ Janeza Pavla II. Oltarna struktura je bila narejena iz naravnih materialov, osnova je bila koruza, bogato okrašena s klasjem, bučami in ostalimi sezonskimi sadeži. Papež je med homilijo govoril o tem, kaj pomeni biti Jezusov učenec. »Učenci so tisti, ki se naučijo živeti v prijateljskem zaupanju,« je dejal in izhajal iz evangeljskega odlomka, ko Jezus pošlje dvanajstere.

Gostoljubnost
Jezus pokliče svoje učence in jih pošlje z jasnimi in natančnimi pravili. Izzove jih z vrsto drž in vedenj, ki jih morajo imeti. Pogosto se nam lahko zdijo pretirani ali absurdni, lažje bi jih bilo brati simbolično. A Jezus je zelo natančen in zelo jasen. Takole jim pravi: »Ničesar ne jemljite na pot, ne palice ne torbe ne kruha ne denarja … ostanite v hiši, kjer vas sprejmejo.« Lahko bi se nam zdelo nekaj nemogoče, je začel s pojasnjevanjem papež. Lahko bi se osredotočili na besede: kruh, denar, torba, palica, sandali, tunika, kar bi bilo tudi prav. A papež Frančišek je v ospredje postavil neko drugo besedo, ki je središčna v krščanski duhovnosti, to je »gostoljubnost«. Jezus kot dober pastir, pedagog, učence pošlje živet gostoljubnost. Pravi jim, naj ostanejo tam, kjer jih bodo sprejeli. Pošlje jih, naj se naučijo eno od temeljnih karakteristik verne skupnosti. Po Frančiškovih besedah bi lahko rekli, da je kristjan tisti, ki se je naučil gostoljubnosti, sprejemanja.

Dve logiki
Jezus jih ne pošlje kot mogočnike, kot lastnike, poglavarje, zadolžene za postavo in pravila. Ravno nasprotno, pokaže jim, da je kristjanova pot spremeniti srce. Naučiti se živeti na drug način, z drugo postavo, pod drugo normo. To pomeni preiti od logike egoizma, zaprtosti, spopada, ločitve, superiornosti k logiki življenja, zastonjskosti, ljubezni. Od logike oblasti, zatiranja, manipuliranja k logiki sprejemanja, prejemanja, skrbi. S tema dvema načinoma lahko pristopamo tudi k življenju, k misijonstvu. Koliko krat razmišljamo o misijonstvu na osnovi projektov ali programov, si predstavljamo evangelizacijo v okviru strategij, taktik, zvijač, trikov, da bi ljudi spreobrnili s svojimi argumenti. Gospod pa nam jasno pravi: v logiko evangelija se ne more prepričati z argumenti, strategijami, taktikami, ampak tako, da se naučimo gostoljubnost.

Hiša gostoljubnosti
Papež je nadaljeval, da je Cerkev mati odprtega srca, ki zna sprejemati, predvsem tiste, ki so v največjih težavah. Cerkev je hiša gostoljubnosti. Koliko dobrega lahko storimo, če se naučimo jezika gostoljubnosti in sprejemanja, je dodal. Za koliko ran in obupanosti se lahko skrbi v bivališču, kjer se oseba čuti sprejeta. »Gostoljubnost z lačnim, z žejnim, s tujcem, z golim, z bolnikom, z zapornikom, z gobavcem, s hromim. Gostoljubnost s tistim, ki ne misli kakor mi, ki nima vere ali jo je izgubil. Gostoljubnost s preganjanim, z brezposelnim. Gostoljubnost z drugačnimi kulturami, s katerimi je ta zemlja tako bogata. Gostoljubnost z grešnikom.«

Osamljenost
Mnogokrat pozabimo, da obstaja zlo, ki je pred našimi grehi. Obstaja korenina, ki povzroča veliko veliko škode, ki tiho uničuje mnoga življenja. Obstaja zlo, ki si počasi naredi gnezdo v našem srcu in jé našo življenjsko moč. To je »osamljenost«, je poudaril papež. »Osamljenost, ki ima lahko veliko razlogov, veliko povodov. Kako uničuje življenje! Kako nam škoduje! Ločuje nas od drugih, od Boga, od skupnosti. Zapira nas vase.« Po Frančiškovih besedah zato tisto, kar je lastno Cerkvi, materi, ni najprej upravljanje s stvarmi in projekti, ampak »učiti se živeti bratstvo z drugimi«. Bratsko sprejemanje je najboljše pričevanje o tem, da je Bog Oče, kajti, kot je rekel Jezus, »po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen«.

Beseda, ki razbije tišino osamljenosti
Na ta način nas Jezus odpre za novo logiko, za »obzorje, ki je polno življenja, lepote, resnice, izpolnjenosti. Bog nikoli ne zapre obzorja, Bog ni nikoli pasiven pred življenjem in trpljenjem svojih otrok. Bog se nikoli ne pusti premagati v gostoljubnosti,« je zatrdil sveti oče in pojasnil, da nam zato pošilja svojega Sina, ga podarja, izroča, deli, da bi se naučili pot bratstva. To je dokončno novo obzorje, nova Beseda za mnoge situacije izključevanja, razkrajanja, zaprtosti, izoliranosti. »Je nova Beseda, ki razbije tišino osamljenosti.«

Ko smo utrujeni ali nam evangelizacija postane težka, se je dobro spomniti, da življenje, ki nam ga daje Jezus, odgovarja na najgloblje potrebe osebe, kajti vsi smo ustvarjeni za prijateljstvo z Jezusom in za bratsko ljubezen. Eno je gotovo: nikogar ne moremo prisiliti, da bi nas sprejel in gostil. A prav tako je gotovo, da ne more nihče od nas zahtevati, naj nismo gostoljubni do življenja svojega ljudstva. Nihče nam ne more reči, naj ne sprejmemo in objamemo življenja svojih bratov, predvsem tistih, ki so izgubili upanje in okus življenja. Kako lepo si je predstavljati naše župnije, skupnosti, kapele, kraje, kjer so kristjani, kot različna središča srečevanja med nami in Bogom, je zatrdil Frančišek.

Spomnil je še na Mater Marijo: »Cerkev je mati. Kot je to Marija. V njej imamo vzor. Sprejemati kot Marija, ki ni nikoli gospodovala in si ni prisvojila Božje besede, ampak jo je gostila, nosila jo je v telesu in jo darovala.« Sprejeti kot zemlja, ki ne gospoduje nad semenom, ampak ga sprejme, hrani in daje kliti. Takšni želimo biti mi kristjani, tako želimo živeti vero na tej paragvajski zemlji, kot Marija; z zaupanjem sprejeti življenje Boga v naših bratih.