2015-07-11 07:00:00

Papež predstavnikom oblasti v Paragvaju: Nikoli več vojne med brati! Gradimo vedno mir!


ASUNCIÓN (sobota, 11. julij 2015) – Prvo polovico šestega dneva apostolskega obiska v Latinski Ameriki je papež Frančišek preživel v Boliviji. Po obisku zapora in prevzgojnega centra se je v župnijski cerkvi sv. Križa srečal še z bolivijskimi škofi, ob 13. uri po lokalnem času pa je poletel proti zadnji postaji svojega potovanja, Paragvaju. Slovesnosti ob prihodu na mednarodno letališče prestolnice Asunción je sledil vljudnostni obisk pri predsedniku države, temu pa srečanje s predstavniki oblasti ter diplomatskega zbora, ki je potekalo v vrtovih predsedniške palače. 

Po uvodnih besedah zahvale, posebej tistim, ki so pripomogli, da se počuti kot doma, je papež Frančišek dejal: »Ni se težko počutiti doma v tej tako gostoljubni deželi. Paragvaj je znan kot srce Amerike in sicer ne samo zaradi svojega geografskega položaja, ampak tudi zaradi topline gostoljubja in bližine ljudi.«

Zgodovina Paragvaja zaznamovana z vojno
»Od svojih prvih korakov kot neodvisna država pa vse do nedavnega je bila zgodovina Paragvaja zaznamovana s strašnim trpljenjem vojne, z bratomorskim spopadom, s pomanjkanjem svobode in kršenjem človekovih pravic. Koliko bolečine in koliko smrti! Vendar pa sta občudovanja vredna trdnost in duh paragvajskega ljudstva, da bi presegel mnoga nasprotovanja in si še naprej prizadeval za izgradnjo cvetoče in miroljubne države. Vrt, kjer se nahajamo, je bil priča paragvajske zgodovine: od takrat, ko je bil le nabrežje reke in so ga uporabljali Gvarani, pa vse do zadnjih sodobnih dogodkov. In tukaj bi se rad poklonil tisočem preprostim paragvajcem, katerih imena se ne bodo pojavila v zgodovinskih knjigah, vendar pa so bili in ostajajo ti resnični protagonisti življenja svojega ljudstva. Z ganjenostjo in občudovanjem želim pohvaliti vlogo, ki jo je imela paragvajska žena v tistih dramatičnih trenutkih zgodovine. Matere, žene in vdove so na svojih ramenih nosile najtežje breme. Zmogle so peljati naprej svoje družine in svojo državo tako, da so novim generacijam vlivale upanje v boljši jutri.«

Nikoli več vojne med brati! Gradimo vedno mir!
»Ljudstvo, ki pozabi svojo preteklost, svojo zgodovino, svoje korenine, nima prihodnosti. Spomin, ki je utemeljen na pravičnosti, osvobaja čustva maščevanja in sovraštva, spreminja preteklost v vir navdiha za izgradnjo prihodnosti sobivanja in harmonije ter nam pomaga, da se zavedamo tragedije in nesmiselnosti vojne. Nikoli več vojne med brati! Gradimo vedno mir! Tudi mir dan za dnem, mir vsakodnevnega življenja, katerega se udeležujmo ne da bi uporabljali žaljive besede, nesramne geste, se predrzno vedli. Namesto tega spodbujajmo razumevanje, dialog in sodelovanje.«

V nadaljevanju je sveti oče spomnil na prizadevanje Paragvaja za izgradnjo trdnega in stabilnega demokratičnega projekta. Poudaril je, da so vidne mnoge spremembe zaradi prizadevanja vseh, čeprav večkrat tudi sredi težav. Voditelje je spodbudil, naj se še naprej trudijo z vsemi močmi delati za demokratične strukture in ustanove.

Dialog za pospeševanje skupnega dobrega
»Na vseh področjih družbe, posebej pa še v javnem udejstvovanju, je potrebno okrepiti dialog kot prednostno sredstvo za pospeševanje skupnega dobrega, ki temelji na kulturi srečanja, spoštovanju in priznavanju legitimnih razlik ter mnenj drugih.«

»Dragi prijatelji, v želji po služenju in delu za skupno dobro, morajo revni in potrebni zavzemati prednostno mesto. Uresničujejo se mnoga prizadevanja za to, da bi Paragvaj napredoval na poti ekonomske rasti. Na področju izobraževanja in zdravstva so bili storjeni pomembni koraki. Naj ne preneha prizadevanje vseh akterjev v družbi vse dokler ne bodo imeli vsi otroci dostopa do izobrazbe, vse družine stanovanja, delavci dostojnega dela, vsi kmetje zemlje, ki jo lahko obdelujejo; dokler ne bo več žrtev nasilja, korupcije ali prometa z drogami. Ekonomski razvoj, ki ne upošteva najšibkejših in nesrečnih, ni pravi razvoj. Merilo za ekonomski načrt mora biti celostno dostojanstvo človeka, posebej tistih, ki so najbolj ranljivi in nezaščiteni.«

Zatem je sveti oče predsedniku in vsem prisotnim tudi v imenu paragvajskih škofov zagotovil prizadevanje in sodelovanje katoliške Cerkve pri skupnem prizadevanju za izgradnjo pravične in vključevalne družbe, v kateri bi lahko živeli skupaj v miru in soglasju. »Vsi, tudi Pastirji Cerkve, smo poklicani, da skrbimo za graditev boljšega sveta. (prim. Veselje Evangelija 183).«

Kristus nam odpre pot usmiljenja
»K temu nas spodbuja gotovost naše vere v Boga, ki je želel postati človek in želel z nami deliti našo usodo tako, da je živel z nami. Kristus nam odpre pot usmiljenja; gre, naslonjen na pravičnost, onkraj ter razsvetljuje dejavno ljubezen, tako, da nihče ne ostaja na obrobju te velike družine, ki je Paragvaj, ki ljubi in želi služiti.«

Papeževemu nagovoru je sledila glasba in sicer iz obdobja t.i. 'jezuitskih redukcij'.

To so bila urejena naselja za indijanske prebivalce pragozda na področju današnjih držav Paragvaja, Brazilije, Argentine in Urugvaja. Naglo so dosegle uspeh tudi na gospodarskem področju. To je bil poskus, kako v povezavi z misijonskim delom ustvariti tudi nov družbeni in gospodarski red, s čimer bi Indijance zaščitili pred španskim zasužnjevanjem in izkoriščanjem. Ta tako imenovana jezuitska država v Paragvaju je obstajala od leta 1610 do 1767, ko so bili jezuiti izgnani iz Južne Amerike. O teh misijonih govori tudi film Misijon (The Mission).








All the contents on this site are copyrighted ©.