Papež: Trije so odgovori na krik slepega: Iti mimo, 'Umolkni!' 'Pogum, vstani!' ter 'Poj in hodi!'

SANTA CRUZ DE LA SIERRA (četrtek, 9. julij 2015, RV) – »Dragi bratje in sestre. Zadovoljen sem, da imam lahko to srečanje in z vami podelim veselje, ki napolnjuje srce ter celotno življenje učencev, Jezusovih misijonarjev. To je izrazil v pozdravnem govoru msgr. Robert Bordi, kakor tudi pričevanja p. Miguela, s. Gabrijele in bogoslovca Damiana. Najlepša hvala za podelitev vaše izkušnje poklicanosti.« Tako je papež Frančišek nagovoril duhovnike, redovnike, redovnice in bogoslovce v telovadnici salezijanskega kolegija Don Bosko v Santa Cruz de la Sierra v Boliviji.

»V pripovedi Markovega evangelija smo slišali tudi izkušnjo učenca Bartimaja, ki se je pridružil skupini tistih, ki so hodili za Jezusom. Postal je učenec zadnje ure, saj je bila to zadnja Gospodova pot iz Jerihe v Jeruzalem, kamor je šel, da bo izročen. Slepec in berač, Bartimaj je bil ob robu ceste, izrinjen, in ko je zvedel, da gre mimo Jezus, je začel kričati. Okoli Jezusa so bili apostoli, učenci in žene, ki so jih običajno spremljale. Z njimi je med svojim javnim delovanjem prehodil poti Palestine, da bi oznanjal Božje kraljestvo. To je bila kar velika množica, kot vi, redovniki, redovnice, bogoslovci. Velika množica

Dvoje je tukaj še posebej poudarjeno in pritegne pozornost. Na eni strani krik berača, na drugi strani različni odzivi učencev, kakor da bi evangelist hotel pokazati, kakšen odmev je imel Bartimajev krik v življenju množice ter tistih, ki so hodili za Jezusom, kako so se odzvali na bolečino njega, ki je bil ob robu ceste, njega, ki je beračil, ki je sedel tam s svojo bolečino in ni bil v krogu tistih, ki so hodili za Jezusom. Trije so odgovori na krik slepega: Iti mimo, 'Umolkni!' 'Pogum, vstani!'

Iti mimo
Na daleč iti mimo, saj ga nekateri morda niso slišali. Iti mimo, je odmev ravnodušnosti, iti mimo problemov, ne da bi se jih ti dotaknili. Ne poslušamo jih, ne prepoznamo jih. To je skušnjava, da imamo bolečino za nekaj naravnega in smo navajeni na krivico. Sami sebi rečemo, živimo posvečeno življenje, hodimo za Jezusom in rečemo, da je to normalno, saj je vedno je bilo tako. Takšen odziv se porodi v zabarikadiranem, zaprtem srcu, ki je izgubilo sposobnost čudenja in s tem sposobnost spremeniti se. Gre za srce, ki se je navadilo iti mimo, ne da bi se ga kaj dotaknilo. Gremo poslušati papeža. Gospod ima besede večnega življenja.To je bivanje nekoga, ki prehaja z ene na drugo stran in se ne uspe zakoreniniti v življenje svojega ljudstva. To držo lahko imenujemo duhovnost šviganja. Gre mimo in se vrne, toda nikoli se ne ustavi. Nekateri so, ki hitijo za zadnjimi novostmi, za zadnjo uspešnico, a ne uspe jim imeti stika, odnosa, vplesti se v zadevo, vključno z Gospodom.

Lahko mi boste ugovarjali: »Oče, saj so bili pozorni na Učiteljeve besede. Njega so poslušali«. Mislim, da se tukaj dotikamo najbolj napornega področja krščanske duhovnosti. Evangelist Janez nas spominja, kako lahko ljubi Boga, ki ga ne vidi, tisti, ki ne ljubi svojega brata, ki ga vidi? (prim. 1Jn 4,20b). Razdeliti na dvoje to povezanost je ena od velikih skušnjav, ki nas spremljajo na naši poti. Tega se moramo zavedati, saj na isti način kot poslušamo našega Očeta, moramo poslušati verno Božje ljudstvo. Iti mimo, ne da bi prisluhnili bolečini naših ljudi, ne da bi se ukoreninili v njihovo življenje, v njihovo zemljo, je isto, kot poslušati Božjo besedo in ne ji pustiti, da se zakorenini znotraj nas ter obrodi sad. Kot rastlina, kot zgodovina, ki ni zakoreninjena. To res suhoparno življenje.

Umolkni!
Umolkni! Je naslednja drža pred Bartimajevim krikom. Bodi tiho, ne nadleguj, ne moti. Za razliko od prejšnje drže, ta posluša, prizna in vstopi v stik z krikom drugega. Ve, da je in odzove se na zelo preprost način, pograja ga. To je drža tistih, ki neprenehoma grajajo Božje ljudstvo, grmijo nad njim in jim govorijo, naj bodo tiho. To je drama odmaknjenega življenja, tistih učencev in učenk, ki mislijo, da je Jezusovo življenje samo za tiste, ki se imajo za primerne. Zdi se prav in pravično, da je prostor samo za 'pooblaščene', za 'kasto drugačnih', ki se počasi ločuje, razlikuje od svojega ljudstva. Poistovetenje so zamenjali z večvrednostjo.

Poslušajo, pa ne slišijo, vidijo, pa ne gledajo. Potreba po 'biti drugačen' je zaprla njihovo srce. Potreba po tem, da si govorijo, 'jaz nisem kot on, kot oni', jih je oddaljila in sicer ne samo od krika svojega ljudstva, od njihovega joka, ampak tudi od vzroka za veselje. Smejati se s tistim, ki se smeji, jokati s tistim, ki se joče, je del skrivnosti duhovnikovega srca, posvečenega srca.

Pogum, vstani!
Pogum, vstani! In končno smo pri tretjem odzivu. To je odziv, ki se ne porodi neposredno iz Bartimajevega krika, temveč iz opazovanja, kako se je Jezus vedel ob vpitju slepega berača. Gre namreč za krik, ki se spremeni v Besedo, v povabilo, v spremembo, v predlagano novost glede na naš način odzivanja pred svetim Božjim ljudstvom.

Za razliko od ostalih, ki so šli mimo, evangelij pravi, da se je Jezus ustavil in vprašal, kaj se dogaja. Ustavil se je pred krikom neke osebe. Izstopi iz anonimnosti množice, da bi videl, kdo je ta in si vzel čas zanj. V njegovo življenje je pognal korenine. Namesto, da bi mu zaprl usta, ga je vprašal: 'Kaj lahko storim zate?' Ni pomembno biti drugačen, razlikovati se od njega, niti ne, če si pooblaščen ali ne, če smeš govoriti ali ne. Dovolj je le vprašanje, ki izrazi hotenje po vstopu v življenje tega človeka in naloži nase njegovo usodo. S tem mu počasi, počasi povrne dostojanstvo, ki ga je izgubil in ga vključi nazaj. Namesto, da ga gleda od daleč, ima pogum poistovetiti se z njegovimi problemi ter tako pokazati preoblikujočo moč usmiljenja. To ni sočutje, če s ne ustaviš, poslušaš in nisi solidaren z drugim. Sočutje ni šviganje, ni utišanje bolečine, nasprotno, je logika lastna ljubezni, ki se ne osredotoči na strah, temveč na svobodo, ki se porodi iz ljubezni in ima dobro drugega nad vsako drugo stvarjo. To je logika, ki se porodi iz tega, da nas ni strah približati se bolečini našega ljudstva. Če tudi bo v številnih primerih to pomenilo le biti jim ob strani in moliti z njimi.

Ta logika izhaja iz tega, da si učenec. Ravno to je to, kar z nami in v nas dela Sveti Duh. Temu smo priče. Jezus nas je nekega dne videl ob cesti sedeti v naši bolečini, v naši revščini. Ni utišal našega krika, ampak se je ustavil, se približal in vprašal, kaj lahko za nas stori. Po zaslugi tolikih prič, ki so nam rekle: »Pogum, vstani!«, nas se je počasi, a vztrajno dotaknila ta usmiljena ljubezen, ta preoblikujoča ljubezen, ki nam je omogočila zagledati luč. Mi nismo priče neke ideologije, recepta, ali nekega načina teologije. Priče smo ozdravljajoče in usmiljene Jezusove ljubezni. Priče smo njegovega delovanja v naših skupnostih.

Poj in hodi!
To je Učiteljeva pedagogika, to je Božja pedagogika s svojim ljudstvom in sicer, da se preide iz ravnodušnosti šviganja k: »Pogum! Vstani (Učitelj) te kliče!« (Mr 10,49). Pa ne zato, ker smo nekaj posebnega, niti ne, ker smo boljši ali, ker smo Božji funkcionarji, temveč in samo zato, ker smo hvaležne priče usmiljenja, ki nas spreminja. Ko živimo tako, pride veselje. Poj in hodi, pravi sv. Avguštin.

 Na tej poti nismo sami. Z zgledom in molitvijo si drug drugemu pomagamo. Okoli nas imamo 'oblak prič' (prim. Heb 12,1). Naj omenim blaženo Nazarijo Ignacijo Svete Terezije Jezusove, ki je posvetila svoje življenje oznanjevanju Božjega kraljestva s skrbjo za ostarele, 's krožnikom za reveža', za tiste, ki niso imeli kaj jesti, z odpiranjem sirotišnic, bolnic za vojne ranjence ter ženski sindikat za uveljavljanje žensk. Naj spomnim tudi na častitljivo Virginio Blanco Tardio, ki se je popolnoma posvetila evangelizaciji ter skrbi za revne in bolne. Oni dve, kakor tudi številni drugi neznani, so spodbuda na naši poti. Oblak prič. Gremo naprej z Božjo pomočjo ter sodelovanjem vsem. Gospod se poslužuje nas, da bi njegova luč dosegla vse kotičke zemlje. Poj in hodi. Prosim vas, molite zame. Iz srca vas blagoslovim.«