Papež predstavnikom civilne družbe v Boliviji: 'Skupno dobro' ni 'skupna blaginja'

LA PAZ (sreda, 8. julij 2015) – Z mednarodnega letališča El Alto je papež Frančišek odšel proti sedežu lapaške nadškofije. Na poti se je na kratko ustavil na kraju, kjer je bil leta 1980 umorjen p. Luis Espinal Camps, španski jezuit in misijonar v Boliviji. Zavzemal se je za pravice delavcev, delal pa je tudi na področju medijev. Papež je spomnil, da je bil p. Espinal žrtev interesov, ki niso želeli, da se bori za svobodo. Oznanjeval je Evangelij in ker je bil ta Evangelij moteč, so ga umorili. Sveti oče je povabil k minuti molka in molitvi, zatem pa še dodal, da je p. Espinal oznanjeval Evangelij, ki nam prinaša svobodo, ki nas osvobodi.

Ob 18h po lokalnem času je bil na vrsti vljudnostni obisk pri bolivijskem predsedniku Evu Moralesu, temu pa je sledilo srečanje s predstavniki civilnih oblasti. Potekalo je v katedrali, ki je posvečena Naši Gospe iz La Paza.

Vsak je poklican, da dela za skupno dobro
Po uvodnem pozdravu je sveti oče zbrane nagovoril z naslednjimi besedami: »Vsak od nas, ki smo tukaj prisotni, je na svoj način poklican, da dela za skupno dobro. Pred 50 leti je Vatikanski koncil skupno dobro opredelil kot »celoto vseh tistih razmer družbenega življenja, ki tako skupnostim kakor posameznim članom omogočajo, da v večji meri in lažje dosegajo svojo popolnost.« (CS 26) Hvala, da želite, – v skladu s svojo vlogo in poslanstvom – da bi osebe in mesta napredovala, da bi dosegli popolnost. Prepričan sem, da pri tem prizadevanju za skupno dobro iščete to, kar je lepo, resnično in dobro.«

Postaviti temelje celoviti ekologiji
Nato je sveti oče rekel, da je na poti do stolnice občudoval vrhove gora, stavbe in mestne četrti. Ob tem je spomnil: »Naravno okolje in družbeno okolje, politično in ekonomsko okolje so tesno povezani. To nas spodbuja, da postavimo temelje celoviti ekologiji, ki jasno vključuje vse človeške dimenzije, da bi rešili resne družbeno-okoljske probleme tega časa.«  

Potrebujemo drug drugega
»Ker je vse povezano, potrebujemo drug drugega. Če v politiki prevladuje finančna špekulacija ali če ekonomija stoji le na tehnokratski in utilitaristični paradigmi čim večje proizvodnje, ne bomo mogli ne razumeti in še manj rešiti velikih problemov, s katerimi se sooča človeštvo. Prav tako je potrebna tudi kultura, ki ne vključuje le razvoja človekovih intelektualnih sposobnosti v znanosti in sposobnosti ustvarjanja lepote v umetnosti. Potrebne so tudi lokalne ljudske tradicije z njim lastno občutljivostjo za okolje, iz katerega izhajajo in kateremu dajejo smisel. Prav tako je potrebna etična in moralna vzgoja, ki bi gojila držo solidarnosti in odgovornosti med osebami. Prepoznati moramo specifično vlogo religij v razvoju kulture in koristi, ki jih morejo prinesti družbi. Kristjani, kot učenci vesele novice, so še posebej nosilci sporočila odrešenja, ki more že samo v sebi oplemenititi osebe, navdihovati visoke ideale, dejanja, ki gredo onkraj interesa posameznika.«

'Skupno dobro' ni 'skupna blaginja'
»Tako lahko se navadimo na okolje krivičnosti, ki nas obdaja, da smo postali neobčutljivi na to, kako se izraža. In tako nevede zamešamo 'skupno dobro' s 'skupno blaginjo', še posebej če smo sami tisti, ki jo uživamo. Blaginja, ki se nanaša le na materialno obilje, teži k egoizmu, lastnemu interesu, daje prostor potrošništvu. Če jo razumemo na ta način, blaginja – namesto da bi pomagala – prinaša možne konflikte in družbeni razkroj; ustvarja zlo korupcije, ki jemlje pogum in povzroči veliko škodo. Nasprotno pa skupno dobro ne predstavlja zgolj vsote posameznih interesov; je prehod od tega, 'kar je bolje zame' k temu, 'kar je dobro za vse', ter vključuje vse tisto, kar povezuje ljudstvo: skupne cilje, vrednote, ideale, ki pomagajo dvigniti pogled onkraj posameznih obzorij.«

Vera je luč, ki s spoštovanjem razsvetli in usmeri vest in zgodovino
Sveti oče je spomnil, da so različni družbeni akterji odgovorni, da prispevajo k izgradnji enosti in napredka družbe. Spomnil je, da moramo tudi kristjani, ki smo poklicani biti kvas sredi ljudstva, prinašati svoje sporočilo družbi. »Luč Kristusovega Evangelija ni lastnina Cerkve; pač pa mu le-ta služi, da bi dosegel meje sveta. Vera je luč, ki ne slepi, ki ne zamrači, ampak s spoštovanjem razsvetli in usmeri vest in zgodovino vsake osebe in vsake človeške družbe. Krščanstvo je imelo pomembno vlogo pri oblikovanju identitete bolivijskega ljudstva. Verska svoboda nas spominja, da vera ne more biti omejena zgolj na osebno področje.«

Družina – najpomembnejši akter družbe
Kot enega najpomembnejših družbenih akterjev je papež nadalje navedel družino, ki je sicer napadena z vseh strani. Navedel je primere nasilja v družini, alkohola, droge, pomanjkanje dela, negotovost, zavračanje ostarelih, otroke na ulicah in navidezne rešitve, ki jasno kažejo na ideološko kolonizacijo. Papež je poudaril, da je veliko socialnih problemov, ki jih družina razreši v tišini in če je ne bi spodbujali, bi to pomenilo pustiti tiste, ki so najbolj ranljivi, brez zaščite.

Potrebno je graditi mostove namesto da bi postavljali zidove
»Narod, ki išče skupno dobro, se ne sme zapreti vase... potrebno je graditi mostove namesto da bi postavljali zidove.« Pri tem je papež spomnil, da se Bolivija nahaja v pomembnem zgodovinskem trenutku, v katerem so politika, kultura in verstva del tega lepega izziva enosti; danes je po njegovih besedah lahko čas integracije; čas, ko Bolivija lahko 'ustvarja nove kulturne sinteze'. »Kako lepa so mesta, ki premagajo bolestno nezaupanje, včlenijo druge z njihovo različnostjo in iz te včlenitve napravijo dejavnik razvoja! Kako lepa so mesta, ki imajo tudi v svojem arhitektonskem načrtovanju prostore, ki povezujejo, ustvarjajo odnose in podpirajo priznanje drugega!« (prim. Veselje Evangelija 210) Bolivija je v integraciji in svojem iskanju enosti poklicana biti 'ta mnogovrstna skladnost, ki privlači'.« (prim. Veselje Evangelija 117)