Papež se je srečal z duhovniki in posvečenimi osebami

QUITO (sreda, 8. julij 2015, RV) – V narodnem marijanskem svetišču El Quinche v Quitu se je papež Frančišek srečal z duhovniki, posvečenimi osebami in semeniščniki. Svetega očeta je najprej pozdravil msgr. Celmo Lazzari, odgovoren za posvečeno življenje pri Ekvadorski škofovski konferenci, sledili sta pričevanji duhovnika Silvina Mine in redovnice Marisol Sandoval. Po skupni molitvi k Devici iz Quincha je papež zbrane tudi nagovoril, v naprej pripravljen govor pa izročil v branje.

O zastonjskosti
Spregovoril je o Mariji in zbrane spodbudil, naj delajo kot ona, ki ni bila nikoli protagonistka ničesar, vse svoje življenje je živela kot učenka. Redovnikom, redovnicam, duhovnikom in semeniščnikom je dejal, naj se vsak dan vračajo na pot zastonjskosti, s katero jih je tudi Bog izbral. »Spomniti se morate in se vsak dan vrniti k zastonjskosti Boga. Samo to vas bo naredilo pomembne,« je dejal in jih spodbudil, naj prosijo milost, da ne bodo izgubili spomina in da se ne bodo nikoli čutili pomembne. Prav tako naj skrbijo za svoje zdravje, predvsem pa naj ne zbolijo za zelo nevarno boleznijo, ki se imenuje »duhovni alzheimer«. Ta je nevaren predvsem za tiste, ki jih je Gospod zastonj poklical, da hodijo za njim in mu služijo: »Ne padite v duhovni alzheimer, ne izgubite spomina, od kod ste bili vzeti.« Bolezen napada tiste, ki nimajo spomina na svoj izvor. Papež je zbrane posvaril pred karierizmom: »Zastonjskost je milost, ki ne gre skupaj s promoviranjem. Ko duhovni, semeniščnik, redovnik, redovnica začne karierizem, človeško kariero, postopoma zboli za duhovnim alzheimerjem, začenja izgubljati spomin na kraj, od kod je bil vzet, od kot prihaja.« Pomembno je služiti, nič drugega. »Služiti, ko smo utrujeni, služiti, ko nas ljudje zares motijo. Kajti kdor hodi po poti služenja, mora pustiti, da se ga moti, ne da bi izgubil potrpežljivost, saj mu tista služba v nobenem trenutku ne pripada.« Zbrane je spodbudil, naj se zvečer, pred spanjem, postavijo v Božjo zastonjskost in se mu zahvalijo za dar, ki jim ga je dal. Nikakor pa naj za milost ne prejemajo plačila, kajti pastorala je zastonj.

Papežev zapisan govor: Nismo trgovci, ampak služabniki
Papež Frančišek je za srečanje z duhovniki, redovniki in redovnicami ter semeniščniki imel v naprej pripravljen govor, ki pa ga je nato izročil v branje. Poglejmo vsebino govora.

»Gospod nas vabi, da sprejmemo poslanstvo brez postavljanja pogojev.« Marijo postavi kot zgled učenke. Tudi ona je bila poklicana. Njen zaupni odgovor 'Zgodi se mi po tvoji besedi' nas spominja na njene besede v Kani: 'Kar koli vam reče, storite.' Papež Frančišek spregovori o nekaterih vidikih poklicanosti v duhovniško in posvečeno življenje ter pri tem izhaja iz predstavitve Marije v templju. Deklica je bila Božji dar za njene starše in vse ljudstvo, ki je pričakovalo osvoboditev. Ta podoba se pogosto ponavlja v svetih spisih: Bog odgovori na krik svojega ljudstva ter pošlje slabotnega otroka, ki bo prinesel osvoboditev in obenem obnovil upanje ostarelih staršev. V zgodovini Izraela so sodniki, preroki in kralji dar Gospoda, da bi tako njegova nežnost in usmiljenje dosegla ljudstvo. So znamenja Božje zastonjskosti, On je tisti, ki jih je izvolil, izbral in poslal. »To nas osvobaja avtoreferenčnosti,« poudari papež. »Daje nam razumeti, da si več ne pripadamo, da naša poklicanost od nas zahteva odpoved vsakemu egoizmu, iskanju materialne koristi ali čustvene kompenzacije. Nismo trgovci, ampak služabniki. Nismo prišli, da bi se nam služilo, ampak da bi služili in to počnemo s popolno ločitvijo, brez palice in brez popotne torbe.«

Frančišek spomni na izročilo, ki spremlja Marijo iz Quincha, ter zapiše, da je vsak imel kdaj izkušnjo Boga, ki prihaja naproti na križišču, nas kliče sredi naših osebnih padcev in pobitosti. »Naj zaradi prevzetnosti in posvetnosti ne pozabimo, od kod nas je Bog rešil! Naj nam Marija iz Quincha pomaga sestopiti iz naših ambicij, egoističnih interesov in pretiranih pozornosti do nas samih!« 'Avtoriteta', ki so jo apostoli prejeli od Jezusa, ni v njihovo korist: naši darovi so namenjeni za prenovo in izgrajevanje Cerkve. Duhovniki in posvečene osebe naj zato ne zavračajo dajanja drugim, naj se ne zapirajo v lastno udobnost, marveč so naj vrelci, ki prekipevajo in osvežujejo, predvsem obtežene z grehom, razočaranjem, jezo.

Vztrajnost
Drugi vidik Marijine predstavitve v templju je po Frančiškovih besedah vztrajnost. Ikonografija Marijo upodablja, kako se oddalji od staršev in se dvigne po tempeljskih stopnicah. Ne ozira se nazaj, odločno stopa naprej. »Tudi mi se kot učenci v evangeliju podajmo na pot, da bi vsakemu narodu in kraju prinesli veselo Jezusovo novico,« spodbudi sveti oče. »Vztrajnost v poslanstvu ne pomeni hoditi od hiše do hiše in iskati, kje te bodo boljše sprejeli, kje bo več sredstev in udobnosti. Zahteva pa, da svojo usodo združimo z Jezusovo vse do konca.« Vztrajati, četudi nas zavračajo, četudi se spusti noč in se povečajo izgubljenost in nevarnosti. Vztrajati v tem naporu, zavedajoč se, da nismo sami. »Hodimo povezani, podpirajmo drug drugega in ponižno prosimo za dar vztrajnosti v svoji službi,« spodbudi papež.

Naša Gospa iz Quincha je priložnost za srečanje in občestvo. Lepo je, kadar Cerkev vztraja v prizadevanju, da je hiša in šola občestva, ko oblikuje kulturo srečanja. Srečati se z Gospodom, živeti v njegovi hiši, biti del njegove bližine nas spodbuja k oznanjevanju kraljestva in prinašanju zveličanja vsem. Devica, kot prva učenka misijonarka, se je takoj po angelovem oznanjenju brez obotavljanja odpravila v vas na Judovem, da bi podelila z drugimi to neizmerno veselje, ob katerem se je zganil sveti Janez Krstnik v materinem telesu. Kdor posluša njen glas, 'poskoči od veselja' in ob svojem času postane pridigar veselja. Veselje evangeliziranja premika Cerkev, jo vodi v izhod, kot Marija.

Ljudske pobožnosti
Papež Frančišek spodbudi, naj med svojimi odgovornostmi ne pozabijo na skrb za ljudsko pobožnost, ki se jo lahko z roko dotaknemo v svetišču Quinche in je zelo razširjena v mnogih latinskoameriških državah. Zvesto ljudstvo je znalo izraziti vero z lastnim jezikom, izraziti svoje najgloblje občutke bolečine, dvoma, veselja, neuspeha in hvaležnosti z različnimi oblikami pobožnosti kot so procesije, molitvena bdenja, cvetje, pesmi, ki se spremenijo v čudovit izraz zaupanja v Gospoda in ljubezni do njegove Matere, ki je tudi naša mati.