Papež predstavnikom civilne družbe: vrednote, prejete v družini, postajajo vrednote družbe

QUITO (sreda, 8. julij 2015) – S katoliške univerze je papež Frančišek odšel v cerkev sv. Frančiška, kjer se je srečal s predstavniki civilne družbe v Quitu. Dobrodošlico mu je s pesmijo izrazil tudi zbor otrok z Downovim sindromom in s posebnimi potrebami. Nato je sveti oče prisotne nagovoril z naslednjimi besedami: »Preden sem vstopil v cerkev, mi je gospod župan izročil ključe mesta. Torej lahko rečem, da sem tukaj doma. Vaše izkazano zaupanje in naklonjenost mi dovoljujeta, da vam priporočim nekatere ključe, kako skupaj živeti kot državljani, izhajajoč iz te domačnosti, se pravi iz izkušnje življenja v družini.«

Družba zmaga takrat, kadar se vsaka oseba čuti resnično doma
»Naša družba zmaga takrat, kadar se vsaka oseba, vsaka skupina v družbi, čuti resnično doma. V družini so starši, stari starši, otroci domači; nihče ni izključen. Če je kdo v težavah, mu drugi pomagajo, ga podpirajo; njegova bolečina je bolečina vseh. Ali ne bi moralo biti tako tudi v družbi? In kljub temu naše družbene vezi ali politične igre, in to v najširšem pomenu besede - ne pozabimo, da je politika, kot je rekel Pavel VI., ena najvišjih oblik dejavne ljubezni - pogosto temeljijo na tekmovanju, na izločanju. Moje stališče, moja ideja, moj načrt se okrepijo, če premagam drugega, če se sam uveljavim, če drugega zavržem. Tako gradimo kulturo odmetavanja, ki je danes v svetu zelo razširjena. Ali to pomeni biti družina? V družinah vsi prispevajo k skupnemu načrtu, vsi delajo za skupno dobro, vendar ne da bi posameznika izločili; nasprotno, spodbujajo ga, podpirajo. Vsi vzamejo veselje in bolečine vsakega za svoje. To pomeni biti družina! Ko bi mogli videti političnega nasprotnika, soseda na isti način kot vidimo otroke, žene, može, očete ali matere. Ali ljubimo našo družbo? Ali ljubimo našo državo, skupnost, katero si prizadevamo graditi? Sv. Ignacij – dovolite mi malo reklame – sv. Ignacij nam je v Duhovnih vajah rekel, da se naša ljubezen kaže bolj v dejanjih kot v besedah. Ljubimo družbo raje z dejanji kot z besedami! V vsaki osebi, konkretno v življenju, ki ga delimo.«

Ljubezen, bratstvo, spoštovanje v družini - zastonjskost, solidarnost in subsidiarnost v družbi
Papež Frančišek je povedal, da bodo iz tega začela izvirati preprosta dejanja, ki okrepijo medosebne vezi. Ob tem je spomnil, da je že večkrat omenil, kako pomembna je družina kot celica družbe. V družini prejemamo temeljne vrednote ljubezni, bratstva in vzajemnega spoštovanja, ki se potem spreminjajo v temeljne vrednote v družbi: zastonjskost, solidarnost in subsidiarnost. O le-teh je sveti oče podrobneje spregovoril v nadaljevanju svojega nagovora.

Zastonjskost je temelj za pravičnost
»Za starše so vsi otroci, kljub temu, da ima vsak svoj značaj, enako vredni ljubezni. Ljubezen staršev otroku pomaga, da izstopi iz lastnega egoizma, da se nauči živeti skupaj z drugimi, da se odpove zato, da se odpre drugemu. V družbenem kontekstu to pomeni, da zastonjskost ni nek dodatek, ampak kvaliteta, ki je nujno potrebna za pravičnost. Kar smo in imamo, nam je bilo podarjeno, in sicer zato, da bi to dali na razpolago v služenju drugim. Dobrine so namenjene vsem.« Pri tem je papež spomnil, da tudi izkoriščanje naravnih virov, ki so v Ekvadorju zelo obilni, ne sme biti zgolj v iskanju takojšnjega zaslužka.
Poudaril je, da moramo biti varuhi tega prejetega bogastva ter se za njegovo ohranjanje zavzemati v dobro prihodnjih generacij. Pri tem je spomnil tudi na avtohtone prebivalce na amazonskem področju Ekvadorja. Po njegovih besedah more Ekvador skupaj z drugimi državami na področju Amazonke izvajati 'pedagogiko celostne ekologije'. »Mi smo prejeli zemljo v dediščino od naših prednikov. Vendar pa ne pozabimo, da smo jo dobili tudi kot posojilo naših otrok in prihodnjih generacij, katerim jo moramo predati! In izboljšati. In to je zastonjskost.«

Bratstvo je temelj za solidarnost
»Iz bratstva, živetega v družini, se rodi druga vrednota - solidarnost v družbi, ki pa ne pomeni samo dajati potrebnim, ampak predvsem pomeni biti odgovorni drug za drugega. Če v drugem vidimo brata, nihče ne more ostati izločen, ločen.« Ob tem je sveti oče spomnil na mnoge globoke družbene in kulturne spremembe, s katerimi se soočajo latinskoameriške države. Gre za nove izzive, ki po njegovih besedah zahtevajo sodelovanje vseh. Predpisi, zakoni in načrti civilne družbe si morajo prizadevati za vključevanje, dialog, srečanje, bistvenega pomena pa je tudi ponuditi možnosti za zaposlitev, posebej mladim.

Od spoštovanja do subsidiarnosti
Ob koncu pa je papež Frančišek še povedal, da se spoštovanje do drugega, ki se ga naučimo v družini, v družbi pretvori tudi v subsidiarnost. »Torej zastonjskost, solidarnost in subsidiarnost. Sprejeti, da naša izbira ni nujno edina, ki je legitimna, je zdrava vaja v ponižnosti. S tem, ko prepoznavamo to, kar je v drugih dobrega, tudi z njihovimi mejami, prepoznamo bogastvo, ki zaznamuje različnost in vrednost dopolnjevanja. V spoštovanju svobode je civilna družba poklicana, da spodbuja, da bi vsaka oseba prevzela svojo vlogo in z lastno specifičnostjo prispevala k skupnemu dobremu. Dialog je nujen, bistven za to, da pridemo do resnice; le-ta ne more biti vsiljena, ampak jo je potrebno iskati iskreno in s kritičnim duhom.« Papež je spomnil na naslednje skupine v ekvadorski družbi: avtohtoni prebivalci, Afro-Ekvadorci, ženske, civilne združbe in tisti, ki delajo za skupnost v javnih službah. Vsi ti so po njegovem mnenju bistveni protagonisti tega dialoga, ki mora biti značilen za demokracijo, v kateri so soudeleženi vsi prebivalci.

Ob koncu je papež dodal, da želi tudi Cerkev sodelovati pri iskanju skupnega dobrega – in sicer s svojimi socialnimi, izobraževalnimi dejavnostmi; s spodbujanjem etičnih in duhovnih vrednot ter tako biti preroško znamenje, ki prinaša žarek luči in upanja vsem, posebej najbolj potrebnim.