Papež Frančišek nagovoril vse, ki so vključeni v področje vzgoje in izobraževanja

QUITO (sreda, 8. julij 2015. RV) – »Dragi bratje v škofovstvu, gospod rektor, predstavniki oblasti, dragi profesorji in učenci. Čutim veliko veselje, ko sem to popoldne tukaj z vami na tej papeški univerzi Ekvador, ki že skoraj sedemdeset let uspešno uresničuje in udejanja vzgojno poslanstvo Cerkve v službi mož in žena tega naroda. Zahvaljujem se vam za prijazne besede, s katerimi ste me sprejeli ter mi posredovali vaš nemir in upanje, ki se pojavljata pred osebnimi in družbenimi izzivi na vzgojnem področju.« S temi besedami je papež Frančišek pozdravil in nagovoril učence, dijake, študente, vzgojitelje in profesorje med srečanjem na papeški univerzi Ekvador.

V evangeliju smo slišali, kako Jezus, Učitelj, poučuje množico in majhno skupino učencev tako, da se prilagodi njihovim sposobnostim razumevanja. Pri tem uporablja prilike, kot je tista o sejalcu (Lk 8,4-15), na način, da bi ga lahko vsi razumeli. Jezus se nikakor ne dela učenega. Nasprotno, hoče priti do človekovega srca, do njegovega razuma, v njegovo življenje z namenom, da obrodi sad.

Obdelovati
Prilika o sejalcu nam govori o obdelovanju. Predstavi nam različne oblike terena, vrste semen, različne sadove ter povezavo, ki se med vsem tem ustvari. Že od Geneze (Prve Mojzesove knjige) naprej Bog šepeta človeku povabilo: obdelovati in varovati (prim. 1Mz 2,15). Ni mu dal samo življenja, dal mu je zemljo, stvarstvo. Ni mu dal samo družico ter brezmejne možnosti, ampak ga je tudi povabil, dal mu je poslanstvo. Povabil ga je, da se pridruži njegovemu stvariteljskemu delu tako, da mu je rekel: »Obdeluj!« Izročam ti semena, zemljo, vodo, sonce, dam ti tvoje roke in roke tvojih bratov. Poglej, tudi tvoje je. Darilo je, dar, podarjeno. Ni nekaj pridobljenega, kupljenega. Je bilo in bo ostalo.

Bog je dal ta dar, da bi z Njim postal naš. Bog noče stvarstva zase, da bi gledal samega sebe. Povsem nasprotno. Stvarstvo je dar, ki si ga je treba deliti. Bog ga je dal kot prostor, da bi z nami ustvarjal, da bi ustvaril nas kot 'mi'. Svet, zgodovina, čas je kraj, kamor pridemo, da ustvarjamo z Bogom nas kot 'mi', nas z drugimi, nas z zemljo. Naše življenje vedno skriva to povabilo, povabilo, ki se ga bolj ali manj zavedamo, a ostane za vedno.

Varovati
Pri tem pa opazimo neko posebnost. V pripovedi Geneze, je skupaj z besedo 'obdelovati', takoj za njo druga: 'varovati', skrbeti za. Eno razumemo, če izhajamo iz druge. Ena roka se steguje k drugi. Ne obdeluje, kdor ne skrbi za, in ne skrbi za, kdor ne obdeluje.

Nismo pa povabljeni k stvariteljskemu delovanju samo za to, da bi stvarstvo obdelovali, mu omogočali, da raste, ga razvijali, ampak smo tudi povabljeni, da skrbimo zanj, ga varujemo, ohranjamo. Danes nas to povabilo še bolj nagovarja. Saj ni le preprosto priporočilo, ampak je zahteva, ki izhaja »iz zla, ki ga povzročamo zaradi neodgovorne uporabe ali zlorabe dobrin, ki jih je Bog dal v stvarstvo. Odraščali smo misleč, da smo njegovi lastniki gospodarji, pooblaščeni, da ga izropamo… zato stoji za revnimi, tistimi najbolj zapuščenimi ter onimi, s katerimi se grdo ravna, naše zatiranje in opustošenje zemlje« (Laudato si 2).

Obstaja razmerje med našim življenjem in našo 'materjo zemljo'. Med našim bivanjem in darom, ki nam ga je Bog dal. »Človeško okolje in naravo okolje se skupaj razkrajata, in ne bomo se mogli primerno soočiti s tem okoljskim razkrajanjem, če ne bomo pozorni na vzroke, ki stojijo za človeškim in družbenim razkrojem« (ibid., 48). Toda, kakor rečemo, da se 'razkrajajo', tako lahko tudi rečemo, da se »podpirajo ter se lahko spremenijo«. Torej je razmerje, ki ohranja tako možnost za odprtost in spremembo življenja, kakor za uničevanje in smrt.

Nekaj pa je gotovo, ne moremo nadaljevati z obračanjem hrbta resničnosti, našim bratom, naši materi zemlji. Ni nam dovoljeno, ne meniti se za tisto, kar se dogaja okoli nas, kakor da določenih situacij ni, ali pa nimajo nič z našo realnostjo. Še enkrat se z močjo ponovi vprašanje Boga Kajnu: »Kje je tvoj brat?« In jaz se sprašujem, če je naš odgovor še vedno: »Sem mar jaz varuh svojega brata?« (1Mz 4,9). V tem univerzitetnem kontekstu bi se bilo dobro vprašati o naši vzgoji glede zemlje, ki vpije proti nebu. Naše šole so rastlinjak, možnost, rodovitna zemlja, za katero moramo skrbeti, spodbujati, varovati. Rodovitna zemlja, ki hrepeni po življenju.

Skupaj z vami vzgojitelji se sprašujem, ali bedite nad vašimi učenci in jim pomagate razvijati kritičen, svoboden duh, ki bo sposoben poskrbeti za današnji svet? Duh, ki bo sposoben najti nove odgovore na številne izzive današnje družbe? Ste sposobni spodbujati jih in ne prezreti realnost, ki jih obdaja? Kako vstopa v različne študijske programe ali v različna področja vzgojnega dela življenje, ki je okoli nas, s svojimi ugankami, vprašanji? Kako začenjamo in spremljamo konstruktivno debato, ki se rodi iz pogovora po bolj človeškem svetu?

Gre za razmišljanje, ki vključuje vse, družine, šole, učitelje in sicer, kako pomagati našim mladim, da ne bi več poistovetili univerzitetno diplomo z višjim statusom, z denarjem in družbenim prestižem. Kako jim pomagati poistovetiti to pripravo kot znamenje večje odgovornosti do današnjih problemov, spoštovanja in skrbi za najbolj revne, spoštovanja do ohranjanja stvarstva.

In z vami, dragi mladi, ki ste sedanjost in prihodnost Ekvadorja, seme preoblikovanja te družbe, se želim vprašati, če veste, da je ta čas študija, ki ga imate, ne samo pravica, ampak tudi privilegij? Koliko poznanih ali nepoznanih prijateljev bi hotelo biti na tem kraju, pa zaradi različnih okoliščin ne morejo biti? Do kolikšne mere nam ta naš študij pomaga biti solidarni z njimi?

Vzgojne skupnosti imajo vitalno vlogo, ki je bistvena za graditev državljanstva ter kulture. Ne zadostujejo analize, opisovanje dejanskega stanja, potrebno je dati življenje v področje, kraje resničnega raziskovanja, razprav, ki porajajo alternative za reševanje bivanjskih problemov, še posebej danes.

Pred tehnokratsko paradigmo, ki teži k verovanju, »da je vsakršna dosega zmožnega že preprosto napredek, porast varnosti, koristnosti, blaginje, vitalne moči, polnost vrednot, kakor da resničnost, dobro in resnično samodejno izhajajo iz same moči tehnologije in ekonomije« (Laudato si 105), moramo nujno pohiteti z razmišljanjem, iskanjem ter razpravo o sedanjem stanju, o vrsti kulture, ki jo hočemo ali jo želimo, ne samo zase, temveč za naše otroke in vnuke. To zemljo smo prejeli kot dediščino, kot dar, kot darilo. Dobro se bo vprašati, kakšno jo želimo zapustiti? Katere označbe želimo vtisniti v bivanje? »S kakšnim namenom pridemo na ta svet? Za kakšen cilj smo prišli v to življenje? Za kakšen cilj delamo in se bojujemo« (ibid. 160).

Posamezne pobude so vedno dobre in nujne, a potrebno je narediti naslednji korak. Spodbujajmo se gledati na resničnost celostno in ne razdrobljeno, postavljati si vprašanja, ki vključujejo vse nas, »ker smo med sabo povezani« (ibid. 138). Kot Univerzo, kot vzgojne inštitucije, kot profesorje študente vas življenje izziva, da odgovorite na sledeči vprašanji: zakaj potrebujemo to zemljo? Kje je tvoj brat?

Naj nas Sveti Duh navdihuje in spremlja, saj nas je on poklical, nas poslal, nam je dal možnost in istočasno odgovornost, da damo od sebe najbolje, kar moremo. Naj nam da moč in svetlobo, ki ju potrebujemo. To je isti Duh, ki je prvi dan stvarjenja lebdel nad vodami, da bi jih preoblikoval, jim vdihnil življenje. In to je isti Duh, ki je dal na dan binkošti učencem moč. To je isti Duh, ki nas ne bo zapustil in bo postal z nami eno, da bi našli nove načine življenja. Naj bo On naš učitelj in prijatelj na poti.