Kardinal Parolin pred apostolskim obiskom o Latinski Ameriki kot celini upanja

VATIKAN (nedelja, 5. julij 2015) – Papež Frančišek je začel svoje 9. mednarodno apostolsko potovanje v Ekvador, Bolivijo in Paragvaj. Gre za najdaljše potovanje v njegovem pontifikatu, trajalo pa bo do 13. julija. Med tistimi, ki bo svetega očeta spremljal v Latinsko Ameriko, je tudi kardinal Pietro Parolin, vatikanski državni tajnik. Pred odhodom je v intervjuju za Vatikanski televizijski center (CTV) spregovoril o Latinski Ameriki kot celini upanja ter o državah, ki pričakujejo  prihod svetega očeta.

Latinska Amerika – celina upanja
Po kardinalovem mnenju lahko bolj razumemo, kakšen pomen ima tokratno potovanje, če se ustavimo ob besedah, ki jih je sveti oče izrekel v baziliki sv. Petra 12. decembra lani, na praznik Naše Gospe iz Guadalupa. Takrat je namreč omenil znani izraz svojega predhodnika, sv. Janeza Pavla II., ki je Latinsko Ameriko označil za kontinent upanja. Nato pa je papež Frančišek razložil, zakaj je temu tako. Kardinal Parolin je navedel njegove besede: »'Zato, ker od nje pričakujemo nove modele razvoja, ki povezujejo krščansko tradicijo in javni napredek; pravičnost, nepristranskost in spravo; znanstveni ter tehnološki razvoj in človeško modrost; rodovitno trpljenje in upanja polno veselje.'« Po mnenju vatikanskega državnega tajnika je to deloma podoba Latinske Amerike in tudi treh držav, ki jih bo v teh dneh obiskal sveti oče.

Vloga Latinske Amerike v Cerkvi in politiki
Na vprašanje, kakšno vlogo ima oz. lahko ima Latinska Amerika v Cerkvi in katere spodbude lahko ponudi svetovni politiki, je kardinal Parolin odgovoril: »Da, latinskoameriška celina je celina v gibanju; celina, kjer so prisotne preobrazbe, spremembe na kulturnem, ekonomskem, političnem področju. V zadnjih desetletjih se je mogla veseliti zelo pozitivnega obdobja, ki je mnogim ljudem omogočilo, da so se dvignili iz revščine, mnogi so se uspeli vključiti celo v srednji sloj prebivalstva. Po drugi strani pa obstajajo tudi izraziti fenomeni urbanizacije – če npr. pomislimo na velemesta v Latinski Ameriki – in drugi pojavi, povezani z globalizacijo, ki jo je zelo očitno zaznati tudi na tem koncu sveta. Pred temi scenariji, ki prinašajo tudi postopno sekularizacijo latinskoameriške družbe, je Cerkev izbrala pot pastoralnega spreobrnjenja; izbrala je pot misijonarskega prizadevanja in v tem smislu lahko postane zgled za mnoge druge dele sveta. Rekel bi, da je to njen prispevek in to vidimo tudi v papeževem nauku: ta nauk, ki je utemeljen prav na Dokumentu iz Aparecide in ki je danes predlagan celotni vesoljni Cerkvi. S političnega vidika pa bi rekel, da lahko Latinsko Ameriko vidimo kot resničen in pravi laboratorij, kjer iščejo in poskušajo nove oblike soudeležbe, ki bi dale glas tudi prebivalcem, katerim do sedaj morda niso dovolj prisluhnili. Gre za iskanje poti, ki je lastna demokraciji, ki upošteva posebnosti teh držav, in ki bi znala vključiti sodelovanje vseh: torej pluralizem, temeljne svobode, spoštovanje človekovih pravic.«        

Cerkev nasproti 'ideološki kolonizaciji'
Nadalje je vatikanski državni tajnik odgovoril na vprašanje, s kakšnimi težavami se srečuje Cerkev v Ekvadorju in kaj le-ta pričakuje od papeževega obiska: »Cerkev – v splošnem – še naprej opravlja preroško vlogo nasproti temu, kar je sam papež večkrat opredelil kot 'ideološke kolonizacije'. Gre za poskus, da bi vsilili vzorce, ki ne samo da niso primerni glede na etos in tradicije prebivalstva, ampak le-te velikokrat želijo prav postaviti na glavo. Cerkev bo morala nadaljevati z oznanjevanjem Evangelija, ki je vesela novica, tudi na področju družine in življenja, v tej situaciji, v kateri se nahaja. To je tudi naloga Cerkve v Ekvadorju. Lani so tamkajšnji škofje objavili pastoralno pismo, v katerem so opisali, kakšna je vloga Cerkve v družbi, prav tako pa so razložili tudi, kaj pomeni zdrava oz. prava laičnost. Cerkev prosi le za možnost, da opravlja svoje poslanstvo, prispeva k skupnemu dobremu, demokratični razpravi ter napredku vsakega človeka, še posebej skupin, ki so najbolj ranljive.«

Naslednje vprašanje se je nanašalo na Bolivijo, kjer bo papeža sprejel tudi predsednik Evo Morales. Z njim deli različne skrbi, kot so npr. pozornost do revnih in skrb za okolje. Na vprašanje, če bo obisk tudi priložnost za poziv mednarodni skupnosti k odgovornosti, je kardinal Parolin odgovoril, da je sveti oče to že velikokrat storil, posebej pa še v svoji zadnji okrožnici 'Laudato si'. Gre za povabilo k varovanju okolja, socialni pravičnosti, iskanju miru, ki spoštuje pravice vseh; povabilo k družbi, ki bolj sprejema revne in se bojuje proti oblikam skrajne revščine, da bi priznali dostojanstvo vsake osebe; prav tako pa je pomebno tudi spoštovanje kulturne identitete vsake države, nasproti globalizaciji, ki teži k temu, da bi vse izenačila.

Paragvaj: središčna vloga družine
Na koncu pa je kardinal Pietro Parolin spregovoril še o Paragvaju, zadnji postaji 9. apostolskega potovanja. Tamkajšnji škofje so ob napovedi obiska vernikom povedali, da sveti oče prihaja kot 'misijonar', ki jih želi spremljati v triletju, ki so ga posvetili evangelizaciji družine: »V tem primeru bo poudarjena prav ta središčna vloga družine. Papež se bo vključil v pot lokalnih Cerkva. Tudi tukaj želi stati ob strani paragvajski Cerkvi na njeni katehetski in misijonarski poti, ki bo v naslednjih treh letih osredotočena predvsem na družino. Družino, ki odseva latinskoameriško družino, torej družino, ki ima veliko vrednot. Družine v Pragvaju so npr. še vedno trdne in številčne, gre namreč za eno najmlajših držav na svetu. Želim pa poudariti tudi zavzetost države, ki si na ustavni ravni prizadeva za spoštovanje življenja od spočetja do naravnega konca; vendar pa se kljub temu soočajo tudi z mnogimi pomanjkljivostmi: npr. enostarševske družine, kjer mora mama sama nositi celotno breme družine; brezposelnost in pomanjkanje dela, ki očitno ogrožata normalno življenje družin; droga, ki oslabi mnoge družine; v tej situaciji želi papež izraziti svojo bližino vsem družinam, posebej tistim, ki trpijo zaradi enega od omenjenih razlogov, in jih spodbuditi, naj gredo naprej.«