V pričakovanju 9. apostolskega obiska: Predstavitev Ekvadorja, Bolivije in Paragvaja

VATIKAN (sreda, 1. julij 2015) – V pričakovanju devetega apostolskega potovanja papeža Frančiška, ki bo na vrsti med 5. in 13. julijem, bomo v prihodnjih dneh predstavili Ekvador, Bolivijo in Paragvaj, tamkajšnjo Cerkev ter kraje, ki jih bo sveti oče obiskal. Danes začenjamo s predstavitvijo posameznih držav, ki bodo naslednji teden sprejele Petrovega naslednika.

Ekvador ima skoraj 16 milijonov prebivalcev, približno 10% jih živi v prestolnici Quito. Le-ta je bila leta 1970 uvrščena na seznam svetovne dediščine, ker je imela med latinskoameriškimi državami najbolje ohranjeno in najmanj spremenjeno mestno jedro. Ekvador na severovzhodu meji na Kolumbijo, na vzhodu in jugu na Peru, na zahodu pa na Tihi ocean. Del države so tudi Galapaški otoki, ki ležijo približno tisoč kilometrov zahodno od celinske obale. Različne staroameriške kulture, ki so živele na področju današnjega Ekvadorja že od pradavnine, so v 15. stoletju osvojili Inki, tako da je bil ob prihodu Špancev leta 1526 Ekvador že del Inkovskega imperija. Ekvador si je neodvisnost od Španije izbojeval leta 1822 in postal del Federacije Velike Kolumbije. Vendar pa je ta država kmalu razpadla in tako je leta 1830 Ekvador postal samostojen. Na prvi ustanovni skupščini istega leta so določili tudi ime države, ki spominja na njeno lego ob ekvatorju. 20. stoletje je bilo zaznamovano z ozemeljskimi spori s Perujem in različnimi vojaškimi državnimi udari. Ekvador je predsedniška republika, predsednik pa je obenem tudi vodja vlade. Kristjani predstavljajo veliko večino prebivalstva – dobrih 87% je katoličanov, 3% protestantov, ostali pa so pripadniki drugih veroizpovedi. Uradni jezik je španščina, poleg nje pa Ustava iz leta 2010 priznava še tri ameriške avtohtone jezike (kečua, šuar in tsafiki). Naj omenimo, da bodo tudi ti jeziki vključeni v bogoslužja, ki jih bo papež obhajal med svojim obiskom.

Naslednja država, ki jo bo prihodnji teden obiskal sveti oče, bo Bolivija. Čeprav je glede na svojo površino skoraj štirikrat večja od Ekvadorja, ima manj prebivalcev, in sicer 11 milijonov. Katoličanov je 83%, protestantov pa 16%. Glavno mesto po ustavi je Sucre, administrativno glavno mesto pa La Paz, kjer je od leta 1898 tudi sedež vlade in predsednika. Bolivija na severu in vzhodu meji na Brazilijo, na jugu na Paragvaj in Argentino, na zahodu pa na Čile in Peru. Na tem ozemlju so bile prisotne razne kulture že pred 15.000 do 20.000 leti. Tudi Bolivija je bila od 16. stoletja pod špansko oblastjo, samostojna je postala 6. avgusta 1825. Na začetku se je država imenovala “Visoki Peru,” ob samostojnosti pa je prevzela ime “Bolivarjeva republika,” po Simónu Bolívaru, ki je imel pri osvoboditvi države odločilno vlogo, in nato ‘Bolivija.’ Po samostojnosti je bila priča številnim političnim prevratom, država pa je bila tudi v vojnah s svojimi sosedami zaradi ozemlja in surovin. Poleg španščine so uradni jeziki še štirje amerindski jeziki.

Zadnja postaja papeževega obiska južnoameriške celine pa bo 6-milijonski Paragvaj, ki leži ob bregovih reke z istim imenom. Le-to je sestavljeno iz dveh besed v lokalnem jeziku gvaranščina: ‘para’ namreč pomeni ‘različnost’, ’gua’ pa ‘reka’, torej ‘reka mnogih različnosti’. Na severozahodu meji na Bolivijo, na severovzhodu na Brazilijo, ter na jugu in jugozahodu na Argentino. Paragvajsko glavno mesto je Asunción, uradna jezika pa sta španščina in gvaranščina, ki je danes eden najbolj govorjenih avtohtonih jezikov v Južni Ameriki. Od vseh treh držav je Paragvaj najprej dosegel samostojnost izpod španske oblasti, in sicer leta 1811. Od takrat je država doživela dve večji vojni: med letoma 1864 in 1870 z Argentino, Brazilijo in Urugvajem je izgubil dve tretjini moške populacije in velik del svojega ozemlja. Po vojni za Chaco, ki je v boju z Bolivijo potekala v letih 1932 – 1935, pa je pridobila velik del nižinske regije Chaco. Leta 1954 se je začelo obdobje diktature, ki je trajalo vse do leta 1989.