Papež med jutranjo mašo: Ne moremo graditi skupnosti brez bližine

VATIKAN (petek, 26. junij 2015) – Kristjani se morajo približati in iztegniti roko k tistim, ki jih družba izključuje, kakor je storil Jezus s tistimi, ki so bili v njegovem času izobčeni. Tako Cerkev postaja resnična 'skupnost'. To je eden izmed poudarkov iz papeževe današnje homilije med jutranjo mašo v Domu sv. Marte.

Sveti oče je v središče svojega nagovora postavil protagonista kratkega evangeljskega odlomka, ki ga beremo danes – gobavca, ki se opogumi, pade pred Jezusa in mu reče: »Gospod, če hočeš, me moreš očistiti.« In Jezus se ga dotakne in ga ozdravi. Papež Frančišek je spomnil, da je Jezus prvi, ki si je umazal roke in sicer tako, da se je približal tistim, ki so bili izobčeni. Umazal si je roke tako, da se je npr. dotaknil gobavcev in jih ozdravljal. S tem je Cerkev poučil, da ne moremo ustvarjati skupnosti brez bližine.

Dobrega ne moremo delati na daleč
Čudež se je zgodil pred očmi učiteljev postave, ki so imeli gobavca za 'nečistega'. Kot je poudaril papež, je gobavost takrat pomenila dosmrtno obsodbo in ozdraviti gobavca je bilo tako težko, kot obuditi mrtvega. Zato so bili izobčeni. Jezus pa je stegnil roko k izključenemu in tako pokazal temeljno vrednost besede 'bližina'.

»Ne moremo graditi skupnosti brez bližine. Ne moremo graditi miru brez bližine. Ne moremo delati dobrega, ne da bi se približali. Jezus bi mu lahko rekel: 'Bodi ozdravljen!' Ne, približal se je in se ga dotaknil. Še več! V trenutku, ko se ga je Jezus dotaknil, je nečisti postal čist. In to je Jezusova skrivnost: nase vzame naše umazanije, naše nečiste stvari. Pavel dobro pravi: 'Čeprav je bil enak Bogu, se ni ljubosumno oklepal svoje božanskosti; izničil je samega sebe.' In potem gre Pavel še naprej: 'Postal je greh'. Jezus je postal greh. Jezus se je izključil, nase je vzel umazanost, da bi se nam približal.«         

Jezus vključuje
Evangeljski odlomek poroča tudi o povabilu, ki ga je Jezus izrekel ozdravljenemu gobavcu: »Glej, da nikomur ne poveš, ampak pojdi, pokaži se duhovniku in prinesi dar, ki ga je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje.« To pa zato, je poudaril sveti oče, ker je za Jezusa poleg bližine bistvena tudi vključitev: »Tolikokrat mislim, da je, ne rečem nemogoče, ampak zelo težko delati dobro ne da bi si umazali roke. In Jezus si jih je umazal. To je bližina. In potem gre še naprej. Reče mu: 'Pojdi k duhovnikom in naredi to, kar je potrebno, ko je gobavec ozdravljen.' Jezus tistega, ki je bil izključen iz družbenega življenja, vključi: vključi v Cerkev, v družbo. 'Pojdi, da bo vse tako, kot mora biti'. Jezus nikoli nikogar ne izključi, nikoli. Izključi sebe, da bi vključil izključene, da bi vključil nas, grešnike, izključene, s svojim življenjem.«

Bližina pomeni iztegniti roko
Sveti oče je v nadaljevanju poudaril začudenje, ki ga je Jezus zbujal s svojimi trditvami in dejanji ter dodal: »Koliko ljudi mu je sledilo v tistem trenutku« in »koliko ljudi mu je sledilo skozi zgodovino, ker so bili osupli, kako govori.«
»Koliko ljudi gleda od daleč in ne razume, jih ne zanima... Koliko ljudi gleda od daleč, a s hudobnim srcem, da bi Jezusa preizkusili, ga kritizirali, obsodili... In koliko ljudi opazuje od daleč, ker nimajo poguma, kot ga je imel ta gobavec, vendar pa bi se radi približali! In v tem primeru Jezus iztegne roko. Ne samo kot v današnjem odlomku, ampak je v svoji biti roko stegnil k vsem, tako, da je postal eden od nas, kot mi: grešnik kot mi, vendar brez greha, ampak umazan od naših grehov.«

Beseda bližina je lepa beseda, ki vabi k spraševanju vesti: »Ali se jaz znam približati?« Ali imam srčnost, moč, pogum, da se dotaknem izključenih? S temi besedami je sveti oče zaključil današnjo homilijo in dodal, da to vprašanje zadeva tudi Cerkev, župnije, skupnosti, posvečene osebe, škofe, duhovnike, vse.