S papežem Frančiškom skozi minuli teden (15. do 21. junija 2015)

Papež v Torinu
Papež Frančišek je prejšnji teden končal z dvodnevnim pastoralnim obiskom Torina. Začel ga je včeraj zgodaj zjutraj, izstopajoči dogodek pa je nedvomno bila molitev pred torinskim prtom, o katerem je pozneje, v nagovoru pred Angelovim češčenjem, dejal, da »privlači k Jezusovemu obličju in mučenemu telesu ter istočasno žene k obličju vsake trpeče in krivično preganjane osebe«.

Sveto mašo je papež Frančišek daroval na torinskem trgu Vittorio Veneto in med homilijo povedal naslednje: »Jezusova zvestoba se ne ukloni niti pred našo nezvestobo. Ostane zvest, tudi če mi naredimo napako. Čaka nas, da bi nam odpustil. On je obličje usmiljenega Očeta.« Božja ljubezen tudi vse na novo ustvarja. »Prepoznati lastne meje, lastne slabosti, so vrata, ki odprejo za Jezusovo odpuščanje, za njegovo ljubezen, ki nas lahko v globini prenovi, ki nas lahko na novo ustvari. Zveličanje lahko vstopi v srce, kadar se odpremo za resnico in priznamo naše napake, naše grehe.« Takrat tudi doživimo lepo izkušnjo Njega, ki ni prišel zaradi zdravih, ampak bolnih; ni prišel zaradi pravičnih, temveč zaradi grešnikov. »Izkusimo njegovo potrpežljivost – ima je veliko – njegovo željo, da bi zveličal vse.«

Sicer pa so se skozi včerajšnji dan v Torinu zvrstili različni dogodki. Papež se je srečal s predstavniki sveta dela, salezijanci in hčerami Marije Pomočnice, obiskal je bolnike v Cottolengu, dan pa sklenil s srečanjem z mladimi. Sveti oče se je iz Torina vrnil danes pozno popoldne. Zjutraj je še obiskal valdeško cerkev, zatem pa se zasebno srečal s svojimi sorodniki.

Splošna avdienca: Družina in žalovanje ob smrti
V Vatikanu so se prejšnji teden vrstile številne avdience. Začnimo s splošno v sredo. Papež je med katehezo spregovoril o družini, ki se sooča s smrtjo in žalovanjem. Poudaril je, da »smrt nima zadnje besede«: »Vsakokrat, ko družina žaluje, ko najde moč, da varuje vero in ljubezen, ki nas povezujeta s tistimi, ki jih imamo radi, že zdaj preprečuje smrti, da bi si vzela vse. Temí smrti se je treba približati s še večjim delom ljubezni.« V luči vstajenja Gospoda, ki ne zapusti nobenega od tistih, ki mu jih je zaupal Oče, lahko smrti odtrgamo njeno »želo«, lahko ji preprečimo, da bi nam zastrupila življenje, naredila ničeva naša čustva in nas potisnila v še temnejšo praznino.

V tej veri lahko drug drugega tolažimo, saj vemo, da je Gospod premagal smrt enkrat za vselej. »Naši dragi niso izginili v temi niča: upanje nam zagotavlja, da so v dobrih in močnih Božjih rokah. Ljubezen je močnejša od smrti,« je poudaril papež. Zato je pomembno rasti v ljubezni in jo utrjevati, kajti ljubezen nas bo varovala vse do dne, ko bo osušena vsaka solza, ko ne bo več ne smrti, ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine. Če pustimo, da nas ta vera podpira, doživljanje žalovanja lahko rodi močnejšo solidarnost  družinskih vezi, novo odprtost za bolečino drugih družin in novo bratstvo z družinami, ki se rodijo in prerodijo v upanju. »Roditi in preroditi se v upanju – to nam daje vera.«

Športnikom Specialne olimpijade Italije: Ne pozabite lepote življenja
Posebna avdienca je bila namenjena športnikom Specialne olimpijade Italije, ki se bodo konec julija v Los Angelesu udeležili svetovnih iger za osebe z motnjami v duševnem razvoju. Papež jim je zaželel, naj športne igre živijo z veseljem, navdušenjem in vedrino: »Zabavajte se in sklepajte prijateljstva z brati in sestrami po vsem svetu!« Prav tako naj imajo radi življenje, ga cenijo z vsemi njegovimi omejitvami, predvsem pa njegove lepe strani. »Nikoli ne pozabite lepote: lepote življenja, lepote športa, lepote, ki vam jo je dal Bog. Šport je pot, ki je zelo primerna za to odkritje, za odpiranje, za izhod iz lastnih zaprtosti in za vstopanje v igro.« Na ta način se uči sodelovanja, preseganja sebe, skupnega truda. In vse to po Frančiškovih besedah pomaga, da postajamo aktivni člani družbe in tudi Cerkve. Pomaga pa tudi družbi in Cerkvi, da presežeta vsako obliko diskriminacije in izključevanja.

O ekonomiji in pravičnosti
Papež se je v minulem tednu srečal s člani Katoliške svetopisemske zveze in Narodne zveze vitezov dela. Slednjim je dejal, da samo ekonomija, ki je ukoreninjena v pravičnosti in spoštovanju zakonov, prispeva k pristnemu razvoju, ki ne izključuje posameznikov in narodov, ki se drži daleč stran od korupcije in nepoštenosti in ki ne zanemarja varovanja naravnega okolja. »Resnično pravičen je tisti, ki poleg tega, da spoštuje predpise, deluje tudi z zavestjo in zanimanjem za dobro vseh, ne le svojega. Pravičen je, kdor si vzame k srcu usodo manj naprednih in revnejših, se ne utrudi biti dejaven in je pripravljen odkrivati vedno nove poti: ta ustvarjalnost je zelo pomembna.«

Pri papežu patriarh Aphrem II.
Ob koncu tedna je papeža Frančiška v Vatikanu obiskal sirsko-pravoslavni patriarh Antiohije in vsega Vzhoda Moran Mor Ignatius Aphrem II. Me pozdravnim nagovorom je sveti oče takole spodbudil: »Pospešimo naše korake na skupni poti, pogled upirajmo v dan, ko bomo lahko obhajali našo pripadnost Kristusovi Cerkvi okoli istega oltarja daritve in hvale. Kot duhovne darove si izmenjajmo zaklade naših tradicij, kajti tisto, kar nas združuje, je veliko večje od tistega, kar nas ločuje.«

Izšla Frančiškova okrožnica Laudato si'
Spomnimo še, da je prejšnji teden izšla papeževa druga okrožnica, ki nosi naslov Laudato si' (Bodi hvaljen). O skrbi za skupen dom. V 223. točki papež Frančišek takole zapiše: »Zmernost, ki je živeta svobodno in zavestno, je osvobajajoča. Ne pomeni manj življenja, ne zmanjšuje intenzivnosti, ampak ravno nasprotno. Več okušajo in bolje živijo vsak trenutek ravno tisti, ki nehajo pobirati tu in tam ter vedno iskati nekaj, kar nimajo; izkusijo, kaj pomeni ceniti vsako osebo in vsako stvar, naučijo se biti domači z bolj preprostimi stvarnostmi in jih znajo uživati. Na ta način omejijo potrebe in zmanjšajo utrujenost in skrb. Možno je potrebovati malo in živeti veliko, predvsem takrat, ko smo zmožni dati prostor drugim užitkom in najti zadovoljstvo v bratskih srečanjih, služenju, dati sadove lastnim karizmam, v glasbi in umetnosti, v stiku z naravo, v molitvi. Sreča zahteva, da znamo omejiti nekatere potrebe, ki nas omamljajo, in tako ostati razpoložljivi za mnoge možnosti, ki jih ponuja življenje.«