Kardinal Sandri daroval mašo za mir in pravičnost na Bližnjem vzhodu

VATIKAN (torek, 16. junij 2015, RV) – Udeleženci plenarnega zasedanja Združenja organizacij za pomoč vzhodnim Cerkvam (ROACO) so se danes dopoldne zbrali pri sveti maši v kapeli svetega Štefana v Vatikanu. Daroval jo je prefekt Kongregacije za vzhodne Cerkve kardinal Leonardo Sandri. Med mašo se je molilo za mir in pravičnost na Bližnjem vzhodu, predvsem v Siriji, Iraku in Sveti deželi ter prav tako v Ukrajini. »Kot nadležni prijatelj iz evangeljske prilike,« je med homilijo pozval kardinal Sandri, »trkajmo z glasom molitve dan in noč, da se bodo odprla zaprta vrata in meje in ne bo treba več prisostvovati žalostnim in težkim prizorom v Evropi, zibelki zahodne civilizacije, ki so zaobjeli mnoge sinove in hčere Etiopije, Eritreje in Sirije.« Kardinal je zatrdil, da so pastirji in verniki vzhodnih katoliških Cerkva pogosto »mučenci našega časa«: mučenci, to pomeni pričevalci, saj so stanovitni v izpovedovanju vere, upajo proti vsakemu upanju, neredko pa dokažejo svojo junaško zvestobo vse do prenašanja nasilja, ugrabitev in prelitja krvi.

Služenje v ljubezni in izgradnja Cerkve
Kardinal Sandri se je v homiliji oprl na Pavlove besede Korinčanom, ki jih apostol spodbuja k zbiranju darov za Cerkev v Jeruzalemu. Za to dejanje služenja uporabi besedo diakonia, ta pa izraža gesto, ki izgrajuje Cerkev, ne toliko z materialnega vidika, ampak zato, da se skozi zgodovino razodeva kot Nevesta in Bivališče živega Boga. Medtem ko človek preračunava, pripravlja projekte in pravila, da bi jih uresničil, Bog podarja zastonj in ljubi tistega, ki dela enako z veseljem. Pavel prosi za konkretno dejanje. Nabirka, h kateri spodbudi, je »gesta, ki vzgaja srca Božjih otrok«, je zatrdil kardinal Sandri. »Krščanske skupnosti, ki so prišle iz poganstva, se morajo spominjati, da so prejele evangelij po milosti in so dolžnice materi cerkvi v Jeruzalemu, od koder je oznanilo prispelo do skrajnih meja zemlje.« Opustiti pa je treba sterilne in nekoristen polemike, ki bi hotele evangelij pridržati za jude-kristjane ter se zapreti pred pogani. »Vsak med nami je poklican,« je dodal Sandri, »da ponovno odkrije in oznanja lepoto te diakonie, tega služenja ljubezni, možnosti ponuditi svoj osebni, poklicni in materialni prispevek za izgradnjo Cerkve.« Tudi ko podpiramo gradnjo nove cerkve, šole ali zdravstvenega doma ali ko pomagamo pastoralnemu delu, to počenemo zato, ker smo očarani nad lepoto skupnosti rešenih, brez meja, brez ograd, brez razlikovanj. »Naše vzhodne katoliške Cerkve, ki jih koncil opredeljuje kot ''žive pričevalke apostolskih začetkov'', so enako poklicane k vedno novemu spreobrnjenju, da bi ostale zveste podobi matere Cerkve v Jeruzalemu,« je izpostavil kardinal.

Postati podobni Kristusu
Dodal je še, da je dejavni ljubezni prirojena poklicanost – tistega, ki daje, in tistega, ki dar sprejema. To je poklicanost, da postanemo podobni Kristusovemu srcu: »tudi mi poznamo Kristusovo milost: bogat je bil, pa je postal ubog, da bi mi obogateli po njegovem uboštvu«. To pomeni »ljubiti do popolne izgube sebe«, kar svet ne pozna in česar ne more razumeti. Pa vendar je ravno to pot, ki še lahko osvoji in prepriča srce današnjega človeka, je dejal kardinal Sandri.