Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za 11. nedeljo med letom

Ezk 17,22-24
Tako govori Gospod Bog:
Jaz sam bom vzel vršič visoke cedre in ga potaknil,
od njegovih vrhnjih mladik bom odtrgal nežno vejico
in jo zasadil na visoko in vzvišeno goro.
Na Izraelov gorski vrh jo bom zasadil,
pognala bo veje in obrodila sad,
postala bo veličastna cedra.
Pod njo bodo prebivale vsakovrstne ptice,
vse krilate živali bodo prebivale v senci njenih vej.
Tedaj bodo spoznala vsa poljska drevesa,
da sem jaz, Gospod, ponižal visoko drevo
in povišal nizko,
da sem posušil zeleno drevo
in dal, da je suho pognalo.
Jaz, Gospod, sem govoril in tudi naredim.

2Kor 5,6-10
Vedno smo torej polni zaupanja in vemo, dokler smo doma v telesu, smo zdoma proč od Gospoda; v veri namreč hodimo in ne v gledanju. Smo torej polni zaupanja in si bolj želimo, da bi šli zdoma, iz telesa in prišli domov, h Gospodu. Zato si tudi prizadevamo, naj bomo doma ali zdoma, da bi mu bili všeč. Vsi se moramo namreč prikazati pred Kristusovim sodnim stolom, da bo vsak prejel glede na to, kar je v telesu storil, ali dobro ali slabo.

Mr 4,26-34
In govoril je: »Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako. Zemlja sama od sebe rodi sad: najprej bilko, nato klas in nato polno zrnje v klasu. Ko pa sad dozori, takoj zamahne s srpom, kajti prišla je žetev.«

In govoril je: »Kako naj ponazorimo Božje kraljestvo in s kakšno priliko naj ga predstavimo? Takšno je kot gorčično zrno, ki je takrat, ko se vse je v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji. Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba gnezditi v njegovi senci.«

V mnogih takih prilikah jim je govoril besedo, kakor so jo mogli poslušati. Brez prilike jim ni govoril; a svojim učencem je na samem vse razlagal.

Razlaga cerkvenih očetov
Sv. Ambrož in sv. Gregor Veliki pravita: »Kraljestvo raste v tihoti, če je v človeku pozitivno čutenje.« Sv. Gregor pa dodaja: »Kakor zrnje zori in dozori, tako tudi pravičnost dozori.« Tertulijan skuša to pojasniti: »Po padcu, lahko vidimo razvoj pravičnosti v štirih obdobjih: prvotno in naravno strahovanje, obdobje prevzemanja postave, obdobje pravičnosti razodete po evangeliju, zrelo obdobje Svetega Duha.« Sv. Atanazij pa o priliki pravi: » Gorčično zrno, ki gre skozi faze gnitja ter naravnih nevšečnosti in zraste v čudovito in brezmejno drevo skupnosti vere, ki ponuja svoje veje celotnemu svetu.« Sv. Avguštin razvija to misel še naprej: »To drevo je zaradi svoje razširjenosti poznano po vsem svetu in ne kakšen divji ali samostojen ali ločen poganjek.« Origen nadaljuje: »Skrivnost Besede nam je bila zastonjsko razodeta po milosti prilik, ki pa jih moramo brati in razlagati po analognem (podobnostnem) pomenu in ne z navadno literarno analizo.« Zato Tertulijan dodaja, da je »Jezus hotel na jasen način razodeti vso resnico tistim, ki so poklicani razglašati njegov prihod.«

Misli Benedikta XVI.
V današnjem bogoslužju sta dve kratki Jezusovi priliki, tista o semenu, ki samo raste in druga o gorčičnem zrnu (prim. Mr 4,26-34). S pomočjo podob s področja poljedelstva Gospod predstavi skrivnost Besede in Božjega kraljestva in pokaže na razloge našega upanja ter našega prizadevanja.

Podoba semena je Jezusu še posebej pri srcu, ker dobro izrazi skrivnost Božjega kraljestva, saj seme v današnjih prilikah prestavlja 'rast' in 'nasprotje'. 'Rast', ki se zgodi zaradi dinamizma zapisanega v seme samo in 'nasprotje', ki je med majhnostjo semena ter velikostjo tega, kar iz njega nastane. Sporočilo je jasno: Božje kraljestvo, četudi zahteva naše sodelovanje, je predvsem Gospodov dar, milost, ki je pred človekom in njegovimi deli. Naša majna moč, na videz nemočna pred problemi sveta, se ne boji ovir, če je potopljena v Božjo moč, saj je Gospodova zmaga zagotovljena. Čudež Božje ljubezni povzroči, da vzklije in raste vsako seme dobrote posejano po vsej zemlji. Zaradi izkušnje tega čudeža ljubezni ostajamo kljub težavam in zlu, s katerim se srečujemo, optimisti. Seme vzklije in raste, saj mu daje rast Božja ljubezen. Naj Devica Marija, ki je sprejela, kot dobra zemlja seme božanske Besede, poživi v nas to vero in to upanje.