Papež duhovnikom in posvečenim: Ne pozabite svoje zgodovine!

SARAJEVO (sobota, 6. junij 2015, RV) – Popoldne so na programu papeževega obiska Sarajeva trije dogodki: najprej srečanje z duhovniki, posvečenimi osebami in semeniščniki, takoj zatem ekumensko in medversko srečanje, kot zadnji dogodek apostolskega potovanja pa je še srečanje z mladimi.

Z duhovniki, redovnicami in redovniki ter semeniščniki se je papež Frančišek sestal v sarajevski katedrali Srca Jezusovega kmalu po 16. uri. Najprej se je na kratko zaustavil v molitvi pred Najsvetejšim, zatem pa še pred grobom Božjega služabnika Josipa Stadlerja, prvega sarajevskega nadškofa. Svetega očeta je pozdravil kardinal Vinko Puljić, sedanji nadškof v Sarajevu, sledila so pričevanja, bogoslužje božje besede, nato pa še papeževa homilija. Slednjo je sveti oče izročil kardinalu Puljiću ter raje spontano spregovoril o svojih vtisih ob pričevanjih duhovnika, frančiškana in redovnice, ki so razkrili svoje veliko trpljenje med vojno v Bosni in Hercegovini. Poudaril je, da so ta pričevanja spomin njihovega naroda. Narod, ki pozabi svojo preteklost, nima prihodnosti. »Nimate pravice pozabiti svoje zgodovine. Ne zato, da bi se maščevali, ampak zato, da bi gradili mir,« je zatrdil. Spomnil je na kri in pričevanje mnogih duhovnikov, posvečenih oseb in semeniščnikov, ki so današnjim  rodovom posredovali vero, pokazali, kako se vero živi. Šli so po sledeh Jezusa Kristusa.

Papež je izpostavil pomen odpuščanja, ki je še posebej pomembno za posvečene osebe. Težko je odpustiti nekomu, ki te je mučil, trpinčil in poniževal. Duhovnik, redovnik in redovnica, ki so danes pričevali, so odpustili in o odpuščanju govorijo še drugim. »Ne pozabite pričevanja svojih sodobnikov,« je ponovno pozval. »Preživite življenje, ki je vredno križa Jezusa Kristusa.« Povedal je še, da je to bila zgodovina krutosti, ki je po svetu veliko vidimo tudi danes. »Vi delajte vedno nasprotno od krutosti. Imejte drže nežnosti, bratstva in odpuščanja. Nosite križ Jezusa Kristusa.«

Papežev govor, namenjen duhovnikom, posvečenim in semeniščnikom
Frančišek je duhovnike in posvečene osebe spodbuja, naj z veseljem nadaljujejo svoje pastoralno služenje, ki mu dajeta rodovitnost vera in milost. Spomnil je na trpljenje in preizkušnje krščanskih skupnosti v Bosni in Hercegovini, tako v preteklosti kot sedanjosti. »Predstavljam si,« zapiše, »da se včasih zaradi situacije katoliške Cerkve v vaši deželi, ki je številčno manjšinska, ter tudi zaradi neuspehov pri služenju, počutite kot enkrat Jezusovi učenci, ko so se vso noč trudili, pa niso nič ujeli.« Po papeževih besedah ravno v teh trenutkih, če zaupamo v Gospoda, doživimo moč njegove besede in njegovega Duha, ki v nas obnavlja zaupanje in upanje. »Rodovitnost našega služenja je odvisna predvsem od vere, vere v Kristusovo ljubezen, od katere nas ne bo moglo nič ločiti …« Spodbudil je k pričevanju o bratstvu, ki podpira in poživlja: bratstvo med duhovniki, posvečenimi osebami, posvečenimi laiki, semeniščniki; bratstvo med vsemi, ki jih je Gospod poklical, naj zapustijo vse in hodijo za njim, jim daje veselje in tolažbo in njihovo delo naredi še bolj učinkovito.

Ustvarjati pastoralo upanja
Sveti oče poudari, da »skrb za svojo osebno pot in za pastoralno ljubezen do ljudi vedno hodita skupaj in se od blizu bogatita. Nikoli se ju ne sme ločiti.« Danes v Bosni in Hercegovini služiti Božji čredi za duhovnika in posvečeno osebo pomeni »ustvarjati pastoralo upanja«: varovati ovce v staji, a prav tako iti iskat tiste, ki čakajo veselo novico in same ne znajo najti poti, ki vodi k Jezusu. »Srečati ljudi tam, kjer živijo, tudi tisti del črede, ki je zunaj ograje, daleč, ki še ne pozna Jezusa Kristusa,« poudari papež in izpostavi pomen skrbi za formacijo katoličanov v veri in krščanskem življenju. Vernike laike je treba spodbujati, da bodo protagonisti evangelizacijskega poslanstva Cerkve, pri čemer je zbrane opogumil, naj pomagajo k rasti katoliških skupnosti, da bodo odprte in v izhodu, zmožne sprejemanja in srečevanja ter pogumne v evangeljskem pričevanju.

Pomagati začutiti bližino Boga
Duhovnik, redovnik, je po Frančiškovih besedah poklican, da živi skrbi in upanja svojih ljudi, deluje v konkretnih kontekstih svojega časa, ki so pogosto zaznamovani z napetostmi, spori, nezaupanjem, negotovostjo in revščino. »Naloga nas škofov, duhovnikov in redovnikov je, da osebam pomagamo začutiti Božjo bližino, njegovo roko, ki tolaži in ozdravlja; da se približamo ranam in solzam našega naroda; da se ne utrudimo odpirati src in držati za roko tiste, ki prosijo pomoč, in tiste, ki nas morda iz sramu zanjo ne prosijo, a jo zelo potrebujejo.« Vse duhovnike, redovnike in redovnice spodbudi, naj z veseljem nadaljujejo svoje pastoralno služenje, katerega rodovitnost prihaja iz vere in milosti, a prav tako iz pričevanja o ponižnem življenju, ki je ločeno od interesov tega sveta. Zaprosi jih, naj ne padejo v skušnjavo, da bi postali »elita, zaprta sama vase«. Papež Frančišek ob koncu nameni besede še semeniščnikom ter jim za zgled krepostnega življenja postavil Božjega služabnika Petra Barbarića.