Mlada svetniška zgleda iz Bosne in Hercegovine

SARAJEVO (sreda, 3. junij 2015) – S Cerkvijo v Bosni in Hercegovini sta povezana tudi blaženi Ivan Merz in božji služabnik Petar Barbarić.

Ivan Merz je bil laik, ki ga je papež Janez Pavel II. 22. junija 2003 razglasil za blaženega in zavetnika hrvaške mladine. Rodil se je 16. decembra 1896 v Banjaluki. Na njegovo versko življenje je odločilno vplival zgled njegovega profesorja Makarovića, ki ga je spodbujal, da je prebiral pomembne katoliške knjige in revije. Merz je tako odkril ideale svojega življenja: Evharistijo, Marijo, Cerkev. Ljubil je molitev in zapisal, da pomeni moliti verovati in da je vera brez molitve mrtva. Študij prava na Dunaju je prekinil, ker je bil vpoklican v vojsko. Večino vojnega časa med letoma 1916 in 1918 je preživel na italijanski fronti, kjer se je njegova vera prečistila in dozorela. V svoj dnevnik je zapisoval svoja razmišljanja o smislu življenja, o večnosti, o odrešenjski vrednosti trpljenja, trpečem Kristusu, skrivnosti Evharistije ter moči in pomenu molitve. Po končanem študiju na Dunaju je nadaljeval študij književnosti v Parizu.

Njegova globoka ljubezen do Cerkve, do živega Kristusa v Cerkvi, ga je popolnoma usmerila v liturgijo, ki ima po njegovem mnenju tudi socialno poslanstvo, saj širi mir, enakost, bratstvo, povezuje med ljudmi in z nebesi. Želel je živeti resnično in globoko v Cerkvi in s Cerkvijo. Prepričan je bil, da se  to najbolje udejanji v liturgiji in da ne moremo biti pravi sinovi in člani Cerkve, če nismo ljudje molitve, če v liturgiji ne živimo njenih skrivnosti. Sveta maša je srce liturgije in mora biti zato središče dneva, saj brez nje ni pravega življenja. Največ je tako pisal o aktivnem sodelovanju pri evharistiji, o svetem obhajilu, o uporabi misala in o gregorijanskem petju.

Ko se je leta 1922 vrnil v Zagreb, se je zaposlil na Nadškofijski višji gimnaziji kot profesor nemškega in francoskega jezika. Ves prosti čas je posvetil apostolskemu delu v mladinskih katoliških organizacijah. Bil je predsednik Hrvaške katoliške zveze ter združenja katoliške moške mladine, ki mu je dal geslo Žrtev, Evharistija, Apostolat. Prav tako se je zavzemal za pravilno usmeritev hrvaške ženske mladine, saj je bil prepričan, da ni resnične obnove sveta brez obnove žene. Predlagal je mnogo idej in izpeljal aktivnosti, ki so bistvene za versko in liturgično obnovo ter so bile večkrat videti revolucionarne. Danes pa lahko vidimo, da so skoraj vse v skladu s tistimi, ki jih vsebujejo koncilski in pokoncilski dokumenti kot vodilo obnove in avtentičnega krščanskega življenja.

Ivan Merz je umrl leta 1928, star 32 let. V svoji oporoki je zapisal: »Umrl sem v miru katoliške vere. Življenje mi je bil Kristus in smrt dobiček. Pričakujem Gospodovo usmiljenje in popolno posest presvetega Srca Jezusovega. Miren sem, ker bo moja duša dosegla cilj, za katerega je ustvarjena. V Kristusu Bogu.«

Božji služabnik Petar Barbarić pa je bil jezuitski novinec. 18. marca letos so mu bile priznane herojske kreposti. Rodil se je leta 1874 v kraju Klobuk v Bosni in Hercegovini v družini z osmimi otroki. Pri 15 letih je vstopil v malo semenišče, ki so ga vodili jezuiti. Več let je želel postati škofijski duhovnik, vendar pa je med duhovno obnovo leta 1896 v njem začela zoreti želja, da bi vstopil v Družbo Jezusovo. Istega leta je zbolel za tuberkulozo, vendar je kljub temu želel nadaljevati s študijem in postati duhovnik. Njegovo zdravstveno stanje se je kmalu poslabšalo in da bi se izpolnila njegova največja želja, je 13. aprila 1897 od provinciala dobil posebno dovoljenje, da je lahko že takrat izpovedal redovne zaobljube v Družbi Jezusovi. Umrl je dva dni zatem, na veliki četrtek, dober mesec pred svojim 20. rojstnim dnevom.

Sv. Janez Pavel II. je na Barbarića spomnil v svojem nagovoru med večernicami, ki jih je obhajal 12. aprila 1997 med obiskom v Sarajevu. Semeniščnike in bogoslovce je povabil, naj sledijo Barbarićevemu zgledu, naj pustijo, da jih Kristus očara. »Odkrijte lepoto njemu podarjenega življenja, da bi bratom prinesli njegov Evangelij odrešenja. Poklic je avantura, ki jo je vredno živeti do konca. Skrivnost izpolnjenega življenja je v velikodušnem in vztrajnem odgovoru na Gospodov klic.«