Jutranja homilija: Navezanost na bogastvo je izvor vseh vrst pokvarjenosti

VATIKAN (ponedeljek, 25. maj 2015, RV) – Kdor je bogat, naj dela tako, da bo njegovo bogastvo služilo skupnemu dobremu. Obilje dobrin, uporabljenih na sebičen način, je žalostno, odvzema upanje in je izvor vseh oblik pokvarjenosti.

Današnja papeževa homilija med jutranjo mašo v kapeli Doma sv. Marte je bila razlaga evangeljskega odlomka o bogatem mladeniču, ki sreča Jezusa. Ta vsebuje znane besede o kameli in šivankinem ušesu, ki nam govorijo, kako se »navdušenje« za Kristusa hitro lahko preoblikuje v »žalost in zaprtost vase«. Mladenič je namreč hotel hoditi za Jezusom in mu je zagotovil, da se je vedno držal zapovedi. A njegovo razpoloženje in drža sta se povsem spremenila, ko mu je Učitelj povedal, kaj je zadnji korak, ki mu manjka: prodati vse dobrine, jih dati ubogim in šele nato priti in hoditi za njim. Veselje in upanje bogatega mladeniča sta nenadoma izginila. Svojemu bogastvu se namreč ni hotel odpovedati.

Navezanost na bogastvo je začetek vseh vrst pokvarjenosti
»Navezanost na bogastvo je začetek vseh vrst pokvarjenosti.« Osebne pokvarjenosti, pokvarjenosti poslov, tudi majhne trgovske pokvarjenosti tistih, ki od prave teže odvzamejo 50 dekagramov, politične pokvarjenosti, pokvarjenosti pri vzgoji itd. Papež je pojasnil, da je tako zato, ker tisti, ki živijo v navezanosti na svojo oblast in na svoje bogastvo, menijo, da so že v raju: »So zaprti, nimajo obzorja, nimajo upanja. Na koncu bodo morali zapustiti vse.«

Sterilno in žalostno življenje
V posedovanju bogastva obstaja »skrivnost«, je nadalje pojasnjeval papež. Bogastvo je sposobno zapeljati, lahko nas pripelje do tega, da verjamemo, da smo v nekakšnem zemeljskem raju. A le-ta je v resnici kraj brez obzorja. Spominja na neko četrt, ki jo je papež Frančišek videl v sedemdesetih letih. V njej so živeli premožni ljudje, ki so se pred tatovi zavarovali z utrjenimi mejami. Živeti brez obzorja predstavlja »sterilno življenje«. Živeti brez upanja predstavlja »žalostno življenje«. Navezanost na bogastvo nas naredi žalostne in sterilne. »Pravim 'navezanost', in ne 'dobro upravljanje z dobrinami', kajti bogastvo je namenjeno skupnemu dobremu vseh.« Če ga Gospod neki osebi da, želi, da ga ta uporabi za dobro vseh ljudi. Če ga bo obdržala le zase in zaprla v svoje srce, bo le-to postalo pokvarjeno in žalostno.

Razširiti roke, odpreti srce, odkriti obzorje
Bogastvo brez velikodušnosti nam daje verjeti, da smo mogočni kot Bog. Na koncu pa nam odvzame tisto najboljše, upanje. Toda Jezus v evangeliju, kot je na koncu še poudaril papež Frančišek, nam kaže pravi način, kako živeti obilje dobrin. To je prvi izmed blagrov: »Blagor ubogim v duhu. To pomeni: odreči se tej navezanosti in delati tako, da bo bogastvo, ki mu ga je Gospod dal, služilo skupnemu dobremu. To je edini način. Razširiti roke, odpreti srce, odkriti obzorje. Če pa imaš roke sklenjene, imaš srce zaprto kot tisti človek, ki je prirejal gostije in nosil razkošna oblačila, nimaš obzorja, ne vidiš drugih, ki potrebujejo pomoč, in končal boš kot tisti človek: daleč od Boga.«