VATIKAN (ponedeljek, 25. maj 2015, RV) – V argentinskem časopisu La Voz del Pueblo je izšel intervju s papežem Frančiškom. V njem sveti oče spregovori o tem, kaj pomeni »biti papež«, zaustavi se ob svojem odnosu z ljudmi in ljubezni do revnih, razkrije svoje upe in skrbi. »Zelo bi si želel iti pojest pico,« se šali z novinarjem Juanom Berretto, in doda, da je vedno rad veliko hodil in to mu sedaj zelo manjka.
Papež potrebuje molitev ljudi
Na vprašanje, zakaj vedno ponavlja prošnjo »molite zame«, papež
Frančišek odgovori, da zato, ker jo potrebuje: »Potrebujem,
da me podpira molitev ljudi. To je notranja nujnost.« Papež izpostavi, da si ni nikoli mislim, da bi bil izvoljen za papeža ter se
pošali, da so mu na zadnjem konklavu angleški ocenjevalci dodelili samo 46. mesto.
Obenem pa, doda, se življenje redovnika, jezuita spremeni glede na potrebe. Ko je
torej bil izvoljen, se je popolnoma izročil Bogu ter mirno molil rožni venec med štetjem
glasov, za katereg se je zdelo – prizna –, da traja celo večnost.
Ljudje razumejo, kaj želim povedati
O svojem odnosu z ljudmi in »magnetizmu, ki ga povzroča med ljudmi«,
pravi, da ne ve, zakaj do tega prihaja: »Kot
da bi ljudje razumeli to, kar želim povedati.«
Prizna pa, da mu je dobro biti med ljudmi: »Kot
da bi se moje življenje zlilo z ljudmi in jaz psihološko ne morem živeti brez njih.«
Po duši sem meščan
V nadaljevanju intervjuja beremo o stvareh, ki jih
papež Frančišek najbolj pogreša. »Iti na cesto,
hoditi po ulicah. Ali pa iti v picerijo, da bi jedel pico,« dodaja z nasmeškom. Pojasni, da je vedno veliko hodil. Kot kardinala ga je
hoja po ulicah vedno očarala, tudi vožnja z metrojem. »Mesto me očara, po duši sem meščan,« dodaja
in začne pripovedovati, kako se je enkrat usedel v avto, na sedež poleg šoferja, in
pozabil zapreti okno. Prišlo je do kravala, ljudje avtomobilu niso pustili odpeljati,
saj so videli, da je v njem papež. »Res je,« pripomni, »imam sloves
nediscipliniranega, ne sledim preveč protokolu, doživljam ga hladnega, a ko gre za
uradne stvari, se mu posvetim popolnoma.«
Papež spi šest ur
In kakšen je papežev spanec? »Imam tako trden spanec, da komaj se uležem v posteljo, že zaspim.« Frančišek spi šest ur. Običajno gre ob 21.00 v svojo sobo
in bere skoraj do 22.00. »Ko se mi začne solziti
oko, ugasnem luč in spim do štirih, ko se zbudim sam od sebe. To je moja biološka
ura.« Doda, da pa potrebuje siesto, mora spati od 40 minut do ene ure.
Razkrije, da sedaj bere knjigo o svetem Silvanu iz gore Athos, in ga imenuje veliki
duhovni učitelj.
Notranji jok
Ker je papež v svojih govorih in homilijah večkrat
govoril o pomenu joka, se argentinski novinar dotakne tudi tega. Frančišek prizna,
da joče, ko pomisli na človeške tragedije, na bolne otroke: »Ko vidim te otroke, vprašam Gospoda, zakaj oni in ne jaz.« Pravi, da se ga zelo dotakne, ko gre v zapore. Meni, da nihče med nami ne more
biti prepričan, da ne bo storil kakega hudodelstva in končal v zaporu. Sprašuje se,
zakaj zaporniki niso imeli priložnosti, ki jo je imel on, da namreč ni storil ničesar,
kar bi ga privedlo v zapor. Vse to ga vodi v »notranji
jok«. Doda, da v javnosti ne joče: »Dvakrat se mi je zgodilo, da sem bil na meji, a sem se
zaustavil.«
Čutim se v Božjih rokah
Papež Frančišek sebe opiše kot drznega človeka, ki
se ne boji. Na pripombo o nevarnosti atentatov odgovori, da se »čuti v Božjih rokah«. Iskreno pa prizna,
da ga je strah fizične bolečine: »Glede tega
sem zelo prestrašen. Ne da se bojim injekcije, a raje nočem imeti težav s fizično
bolečino.« Sveti oče zatem spregovori o pritiskih,
povezanih z njegovo službo. Pravi, da mu v tem obdobju predstavlja velik napor količina
dela. Ima zelo težak ritem dela, ki ga opiše kot »sindrom
ob koncu šolskega leta«. In potem je tu še tisoč
malih stvari in problemov, dodaja: težave, ki so povezane s tistim, kar si rekel in
kar nisi rekel, mediji, ki vzamejo eno besedo iz konteksta.
Revščina je v središču evangelija
»Ste zadovoljni, da Vas imenujejo papež revnih?« se glasi eno od vprašanj. »Revščina je v središču evangelija,« odgovarja
papež Frančišek. »Jezus je prišel, da bi oznanjal
revnim. Če iz evangelija vzamete revščino, se ničesar ne razume.« Nadaljuje, da so največje zlo v današnjem svetu »revščina, korupcija, trgovina z ljudmi«.
Izkoreniniti revščino se morda zdi utopija, a utopije nas po Frančiškovem prepričanju
ženejo naprej, žalostno je, če jih mlad človek nima. Da bi se spoprijeli z življenjskimi
problemi, papež našteje tri točke: »spomin, zmožnost
videti sedanjost in utopija, ki je usmerjena na prihodnost«. Na zadnje vprašanje, kako želi, da bi se ga spominjali, sveti oče odgovori:
»Kot osebo, ki si je prizadevala delati dobro.
Ničesar drugega si ne domišljam.«
All the contents on this site are copyrighted ©. |