Intervju s papežem: Intenzivno delo, šest ur spanja in ljudje, ki molijo zame

VATIKAN (ponedeljek, 25. maj 2015, RV) – V argentinskem časopisu La Voz del Pueblo je izšel intervju s papežem Frančiškom. V njem sveti oče spregovori o tem, kaj pomeni »biti papež«, zaustavi se ob svojem odnosu z ljudmi in ljubezni do revnih, razkrije svoje upe in skrbi. »Zelo bi si želel iti pojest pico,« se šali z novinarjem Juanom Berretto, in doda, da je vedno rad veliko hodil in to mu sedaj zelo manjka.

Papež potrebuje molitev ljudi
Na vprašanje, zakaj vedno ponavlja prošnjo »molite zame«, papež Frančišek odgovori, da zato, ker jo potrebuje: »Potrebujem, da me podpira molitev ljudi. To je notranja nujnost.« Papež izpostavi, da si ni nikoli mislim, da bi bil izvoljen za papeža ter se pošali, da so mu na zadnjem konklavu angleški ocenjevalci dodelili samo 46. mesto. Obenem pa, doda, se življenje redovnika, jezuita spremeni glede na potrebe. Ko je torej bil izvoljen, se je popolnoma izročil Bogu ter mirno molil rožni venec med štetjem glasov, za katereg se je zdelo – prizna –, da traja celo večnost.

Ljudje razumejo, kaj želim povedati
O svojem odnosu z ljudmi in »magnetizmu, ki ga povzroča med ljudmi«, pravi, da ne ve, zakaj do tega prihaja: »Kot da bi ljudje razumeli to, kar želim povedati.« Prizna pa, da mu je dobro biti med ljudmi: »Kot da bi se moje življenje zlilo z ljudmi in jaz psihološko ne morem živeti brez njih.«

Po duši sem meščan
V nadaljevanju intervjuja beremo o stvareh, ki jih papež Frančišek najbolj pogreša. »Iti na cesto, hoditi po ulicah. Ali pa iti v picerijo, da bi jedel pico,« dodaja z nasmeškom. Pojasni, da je vedno veliko hodil. Kot kardinala ga je hoja po ulicah vedno očarala, tudi vožnja z metrojem. »Mesto me očara, po duši sem meščan,« dodaja in začne pripovedovati, kako se je enkrat usedel v avto, na sedež poleg šoferja, in pozabil zapreti okno. Prišlo je do kravala, ljudje avtomobilu niso pustili odpeljati, saj so videli, da je v njem papež. »Res je,« pripomni, »imam sloves nediscipliniranega, ne sledim preveč protokolu, doživljam ga hladnega, a ko gre za uradne stvari, se mu posvetim popolnoma.«

Papež spi šest ur
In kakšen je papežev spanec? »Imam tako trden spanec, da komaj se uležem v posteljo, že zaspim.« Frančišek spi šest ur. Običajno gre ob 21.00 v svojo sobo in bere skoraj do 22.00. »Ko se mi začne solziti oko, ugasnem luč in spim do štirih, ko se zbudim sam od sebe. To je moja biološka ura.« Doda, da pa potrebuje siesto, mora spati od 40 minut do ene ure. Razkrije, da sedaj bere knjigo o svetem Silvanu iz gore Athos, in ga imenuje veliki duhovni učitelj.

Notranji jok
Ker je papež v svojih govorih in homilijah večkrat govoril o pomenu joka, se argentinski novinar dotakne tudi tega. Frančišek prizna, da joče, ko pomisli na človeške tragedije, na bolne otroke: »Ko vidim te otroke, vprašam Gospoda, zakaj oni in ne jaz.« Pravi, da se ga zelo dotakne, ko gre v zapore. Meni, da nihče med nami ne more biti prepričan, da ne bo storil kakega hudodelstva in končal v zaporu. Sprašuje se, zakaj zaporniki niso imeli priložnosti, ki jo je imel on, da namreč ni storil ničesar, kar bi ga privedlo v zapor. Vse to ga vodi v »notranji jok«. Doda, da v javnosti ne joče: »Dvakrat se mi je zgodilo, da sem bil na meji, a sem se zaustavil.«

Čutim se v Božjih rokah
Papež Frančišek sebe opiše kot drznega človeka, ki se ne boji. Na pripombo o nevarnosti atentatov odgovori, da se »čuti v Božjih rokah«. Iskreno pa prizna, da ga je strah fizične bolečine: »Glede tega sem zelo prestrašen. Ne da se bojim injekcije, a raje nočem imeti težav s fizično bolečino.« Sveti oče zatem spregovori o pritiskih, povezanih z njegovo službo. Pravi, da mu v tem obdobju predstavlja velik napor količina dela. Ima zelo težak ritem dela, ki ga opiše kot »sindrom ob koncu šolskega leta«. In potem je tu še tisoč malih stvari in problemov, dodaja: težave, ki so povezane s tistim, kar si rekel in kar nisi rekel, mediji, ki vzamejo eno besedo iz konteksta.

Revščina je v središču evangelija
»Ste zadovoljni, da Vas imenujejo papež revnih?« se glasi eno od vprašanj. »Revščina je v središču evangelija,« odgovarja papež Frančišek. »Jezus je prišel, da bi oznanjal revnim. Če iz evangelija vzamete revščino, se ničesar ne razume.« Nadaljuje, da so največje zlo v današnjem svetu »revščina, korupcija, trgovina z ljudmi«. Izkoreniniti revščino se morda zdi utopija, a utopije nas po Frančiškovem prepričanju ženejo naprej, žalostno je, če jih mlad človek nima. Da bi se spoprijeli z življenjskimi problemi, papež našteje tri točke: »spomin, zmožnost videti sedanjost in utopija, ki je usmerjena na prihodnost«. Na zadnje vprašanje, kako želi, da bi se ga spominjali, sveti oče odgovori: »Kot osebo, ki si je prizadevala delati dobro. Ničesar drugega si ne domišljam.«