Papež Frančišek italijanskim škofom o eklezialni rahločutnosti

VATIKAN (ponedeljek, 18. maj 2015, RV) – Danes popoldne je v sinodalni dvorani potekalo srečanje papeža Frančiška z udeleženci 68. generalnega zasedanja Italijanske škofovske konference. Italijanski škofje razpravljajo o apostolski spodbudi Evangelii Gaudium. Sveti oče je v središče govora postavil pojem »eklezialna rahločutnost«, najprej pa spregovoril o poklicanosti škofov. »Naša krščanska in škofovska poklicanost je to, da gremo proti toku,« je zatrdil papež in pojasnil, da gre za veselo pričevanje o Kristusu Vstalem, da bi veselje in upanje posredovali drugim. Poklicanost škofov je tolažiti, pomagati, spodbujati brez razlikovanja vse brate in sestre, ki so obteženi s križi, ne da bi se kdaj utrudili dvigovati jih z močjo, ki prihaja samo od Boga.

Papež Frančišek je povedal, da želi predvsem slišati ideje in vprašanja, ki jih imajo italijanski škofje, ter obenem z njimi deliti svoja vprašanja in razmišljanja. Pojasnil je, da njegova vprašanja in skrbi izvirajo iz globalnega pogleda, predvsem pa iz številnih srečanj, ki jih je v teh dveh letih imel s škofovskimi konferencami in med katerimi je opazil pomembnost tistega, kar bi lahko definirali »eklezialna rahločutnost« oziroma prevzeti Jezusova čutenja ponižnosti, sočutja, usmiljenja, konkretnosti in modrosti.

Eklezialna rahločutnost pomeni …
Eklezialna rahločutnost pomeni ne biti bojazljivi ali nepomembni pri nasprotovanju in premagovanju razširjene javne in zasebne pokvarjene miselnosti, ki ji je uspelo brez vsakega sramu osiromašiti družine, upokojence, poštene delavce, krščanske skupnosti, odvreči mlade in jih sistematično prikrajšati za vsako upanje v prihodnost, predvsem pa izriniti na obrobje slabotne in ljudi v stiski. Eklezialna rahločutnost škofe kot dobre pastirje spodbuja k »iti proti Božjemu ljudstvu in ga braniti pred ideološkimi kolonizacijami, ki mu jemljejo identiteto in človeško dostojanstvo«. Eklezialna rahločutnost se po papeževih besedah kaže tudi v pastoralnih izbirah in pripravi dokumentov, v katerih naj ne prevlada abstrakten teološko-doktrinalen vidik: tega je treba »prevesti v konkretne in razumljive predloge«.

Eklezialna in pastoralna rahločutnost se prav tako konkretizira v »krepitvi nenadomestljive vloge laikov, ki so pripravljeni prevzeti odgovornosti«, ki jim pripadajo, je nadaljeval papež. Dodal je, da laiki, ki imajo avtentično krščansko formacijo, ne bi smeli potrebovati »škofa-pilota« ali »monsinjorja-pilota« ali »klerikalni input« za prevzemanje odgovornosti na vseh ravneh. Vsi pa potrebujejo škofa pastirja, je poudaril Frančišek. Navsezadnje, eklezialna rahločutnost se konkretno razodeva v »kolegialnosti in občestvu med škofi in njihovimi duhovniki, v občestvu med samimi škofi; med bogatimi škofijami, tako materialno kot s poklici, s tistimi v težavah; med periferijami in centrom; med škofovskimi konferencami in škofi s Petrovim naslednikom«.

Oslabitev kolegialnosti
Sveti oče je v nadaljevanju spregovoril še o »razširjeni oslabitvi kolegialnosti«, kar se kaže tako v pastoralnih načrtih kot razdeljevanju ekonomsko-finančnih obveznosti. Po Frančiškovem prepričanju manjka navada, da bi se preverjalo kritične ocene programov in izvajanje projektov. Kot primer navede pripravo nekega dogodka, kjer se v ospredje postavi običajne glasove, se tako omami skupnosti ter poenoti izbire, mnenja in osebe, namesto da bi se pustili popeljati proti obzorjem, kamor nas vabi Sveti Duh. Frančišek je zastavil še vprašanje, zakaj tako pogosto prihaja do »postaranosti ustanov posvečenega življenja, samostanov, kongregacij«, da skoraj več niso evangeljski pričevalci, zvesti ustanovitveni karizmi, namesto da bi se jim že prej pomagalo.