Papež Frančišek se je srečal s posvečenimi osebami rimske škofije

VATIKAN (sobota, 16. maj 2015, RV) – Vatikansko dvorano Pavla VI. so danes napolnili redovnice in redovniki rimske škofije ter se srečali s papežem Frančiškom. Dve redovni sestri in dva redovnika so svetemu očetu zastavili vprašanja, ki so bila obenem tudi pričevanja. Izpostavimo nekaj papeževih misli.

Kontemplativno življenje v klavzuri
Spregovoril je o »delikatnem ravnotežju med skritostjo in vidnostjo«, ki se nanaša predvsem na redovnice in redovnike v klavzuri. Vprašanje je namreč zastavila avguštinska redovnica iz kontemplativne in klavzurne skupnosti. Gre za »napetost med skritostjo in vidnostjo«. Ta napetost je po Frančiškovih besedah »Božji klic k skritemu življenju« in obenem »Božji klic, da bi na nek način postale vidne«. To je tudi napetost, ki jo sestre živijo v svoji duši. »To je vaša poklicanost: ste žene v napetosti, v napetosti med to držo, ki išče Gospoda in se skriva v Gospodu, ter klicem, da bi dale znamenje.« Papež je poudaril, da je povezanost s svetom pomembna. Nekateri samostani sprejemajo prošnje za molitev, drugod skupaj gledajo dnevnik, berejo časopis, pol ure na dan delijo hrano ubogim … obstaja več načinov, ki so stvar odločitve posamezne skupnosti. A pomembno je vedeti, kaj se dogaja v svetu. »Kajti vaša poklicanost ni zaklonišče: je ravno podati se na bojno bolje, je borba, je trkanje na Gospodovo srce za to mesto,« je zatrdil papež.

Spregovoril je tudi o težavah znotraj samostana: tu so majhni boji, zavisti ... Na ta način sestre lahko razumejo trpljenje ljudi v družinah. »Tudi ko imate to preizkušnjo, kajti vedno je kaj, začutite, da to ni prava pot in darujte Gospodu. V samostanu vedno iščite poti miru, da bo Gospod naredil mir v družinah, med ljudmi,« je dejal papež. Poudaril je še, da klavzura vedno potrebuje tudi človeško povezanost in da bogati duhovno življenje škofije. Pri tem je posebej izpostavil molitev za škofe in duhovnike: »Molite za duhovnike.«

Materinskost posvečenih žena
Sveti oče je v nadaljevanju spregovoril o materinskosti posvečenih žena. Posvečene osebe se imenujejo Gospodove neveste, poročijo se z Gospodom. V ženskem posvečenem življenju je »svatbena razsežnost«. »Sestre so podoba Cerkve in Marije.« Cerkev pa je Jezusova nevesta. Papež je zatrdil, da pogosto pozabimo na »materinsko ljubezen« posvečenih žena. Ljubezen Cerkve in Marijina ljubezen sta materinski ljubezni. Zvestoba, ki je izraz ljubezni posvečene ženske, mora zrcaliti zvestobo, ljubezen, nežnost Matere Cerkve in Matere Marije. Papež je prav tako poudaril, da je ljubezen vedno konkretna in se mora odražati v odnosu so drugih, najprej do sosester, v konkretnosti dobrote in odpuščanja. »Vaša ljubezen kot žensk je konkretna materinska ljubezen,« je dejal Frančišek.

Praznovati
Papeževe besede so nanesle tudi na praznovanje. »Posvečenega življenja se ne more živeti brez praznične razsežnosti,« je dejal, odgovarjajoč na vprašanje redovnika. V skupnostih, tudi v župnijah, kjer se ne praznuje, nekaj manjka: manjka trušč, manjka hrup, manjka praznovanje. Skupnosti manjka srce, ki praznuje. Gre za veselje, ko se spomnimo na vse, kar je Gospod storil za nas.

Pokorščina v posvečenem življenju je skrivnost
Ob koncu je papež Frančišek spregovoril še o pokorščini ter tako odgovoril na pričevanje redovnika, ki že 45 let opravlja svoje poslanstvo v zaporih. »Kristusova skrivnost je skrivnost pokorščine in pokorščina je rodovitna,« je poudaril. Lahko sicer postane samo neka disciplinska drža. »A pokorščina v posvečenem življenju je skrivnost.« Kot je posvečena ženska podoba Marije in Cerkve tako je pokorščina »podoba Jezusove poti«, pri čemer je sveti oče spomnil, da je Jezus Kristus postal »pokoren vse do smrti in smrti na križu«. Skrivnost pokorščine je torej mogoče razumeti samo v luči te Jezusove poti. Skrivnost pokorščine je postati podoben Jezusu. In sadovi so vidni, je pripomnil papež.