Med novimi svetnicami tudi redovnica Jeanne Émilie De Villeneuve

VATIKAN (sobota, 16. maj 2015, RV) – Kot zadnjo od štirih svetnic, ki jih bo jutri na Trgu sv. Petra razglasil papež Frančišek, danes predstavljamo francosko redovnico Jeanne Émilie De Villeneuve. Skupaj z njo bodo med svete prištete še Italijanka Marija Kristina brezmadežnega spočetja ter dve palestinski redovnici Marija Križanega Jezusa in (Mariam Baouardy) in Marija Alfonsina Danil Ghattas.

Jeanne Émilie De Villeneuve
Jeanne Émilie De Villeneuve se je rodila leta 1811 v Franciji. Odraščala je na gradu, katerega lastnik je bil njen oče. Od staršev je prejela globoko vero, občutek za dolžnost in odgovornost ter odprtost za potrebe drugih. Njeno življenje pa je močno zaznamovala materina bolezen in nato smrt, ko je bila stara 14 let. Tri leta kasneje je umrla tudi sestra, kar je preizkušnjo še poglobilo. Émilie je tako postala gospodarica gradu. Izkazala se je z izredno velikodušnostjo do ubogih. Iz ljubezni do njih in do Boga se je začela posvečati najrevnejšim. Pomagala jim je v njihovi materialni in duhovni revščini. Želela jim je pokazati, da jih Bog ljubi. Ni ji zadostovala miloščina. Hotela je biti v enakovrednem odnosu z njimi in jim povrniti dostojanstvo človeških oseb. Prevzela je tudi navado, da je vse svoje stiske, veselja in odločitve zaupala Mariji. Marija je postala njena tovarišica in zaupnica.

Leta 1836 je zapustila očetov dom in skupaj z dvema prijateljicama ustanovila Kongregacijo sester brezmadežnega spočetja. Njihov vzdevek je bil zaradi barve redovniške obleke »modre sestre«. Posvečale so se potrebam najbolj ubogih. Sprejemale so revne deklice in jim v bedi, ki je vladala na začetku industrijskega obdobja, omogočale primerno vzgojo. Prav tako so se posvečale zapornikom in bolnikom. Svoje sestre je Émilie želela imeti predvsem tam, kjer Jezus ni bil poznan in ljubljen. Tako je skupnosti kmalu odprla v Senegalu in kasneje še v Gambiji ter Gabonu. Sestre so se v novih razmerah potrpežljivo učile spoznavati domačine, njihovo kulturo in jezik. Ustanoviteljica pa jih je podpirala preko redne korespondence. Po njeni smrti se je kongregacija razširila tudi v Latinski Ameriki, v Braziliji in Argentini. Nedavno, leta 1998, pa se je odprla še prva skupnost na azijski celini, na Filipinih.

Émilie je umrla zaradi kolere leta 1854. In sicer potem, ko je svoje življenje ponudila v zamenjavo za prenehanje epidemije v Castresu. V tem mestu je bila zadnja žrtev bolezni.