Papež: Naše strategije ostanejo prazne, če v sebi ne nosimo te ljubezni

VATIKAN (torek, 12. maj 2015, RV) – »Posluša Gospodovo besedo, skupaj s svojimi domačimi, umije rane Pavlu in Sili, prejme krst z vsemi svojimi, in nazadnje sprejme Pavla in Sila na svoj dom, pripravi mizo in jima ponudi jesti, poln veselja.« To so bistveni koraki na poti vere in zveličanja, ki jih je storil ječar, o katerem pripoveduje današnji odlomek iz Apostolskih del (Apd 16,22-34). O njem je papež Frančišek spregovoril med homilijo, ko je popoldne v baziliki sv. Petra daroval sveto mašo na začetku 20. generalne skupščine Caritas Internationalis.

Beseda, zakramenti in služenje
Ko so Pavla in Sila zaprli, so ječarju naročili, naj skrbno pazi nanju. A ko je ponoči nastal potres in so se vsa vrata odprla, je obupal in se je hotel ubiti. Pavel ga je pomiril in ječar ga je zatem trepetaje in poln čudenja na kolenih prosil za zveličanje. Tem dogodkom so takoj sledili omenjeni bistveni koraki. Evangelij, ki je oznanjen in v katerega se veruje, kot je dejal papež, spodbudi k umivanju nog in ran trpečih ter pripravi mize zanje. V tem je videti preprostost. Zdi se, da sta sprejemanje Boga in sprejemanje drugega eno samo dejanje. Drugega se sprejme z Božjo milostjo, sprejemanje Boga se izrazi v služenju bratu. Beseda, zakramenti in služenje se medsebojno privabljajo in hranijo.

Poklicanost Caritas Internationalis
Papež Frančišek je nadaljeval, da v tem lahko vidimo tudi poklicanost Caritas. Le-ta je stvarnost Cerkve na mnogih koncih sveta. Še bolj se mora razširiti po župnijah in skupnostih, da bi obnovila tisto, kar se je že dogajalo v prvih časih Cerkve: »Izvor vsega vašega služenja je namreč prav v preprostem in poslušnem sprejemanju Boga in bližnjega.« To sprejemanje se uresniči v vsakem človeku osebno. Le tako gre nato lahko v svet in tam služi v imenu Kristusa, ki ga je srečal in ga srečuje v vsakem bratu in sestri, katerima se približa.

… ni navaden delavec, temveč je pričevalec Kristusa
Prav zato se Caritas izogiba, da bi se omejila na navadno humanitarno organizacijo. »Kdor živi poslanstvo Caritas, ni navaden delavec, temveč je pričevalec Kristusa. Oseba, ki išče Kristusa in se pusti iskati Kristusu; oseba, ki ljubi s Kristusovim duhom, z duhom zastonjskosti, podarjanja. Vse naše strategije in načrtovanja ostanejo prazni, če v sebi ne nosimo te ljubezni. Ne naše ljubezni, ampak njegove.« Ali še bolje, kot je pojasnil papež Frančišek, naše ljubezni, ki pa je očiščena in okrepljena z njegovo ljubeznijo.

Pripraviti mizo
Na ta način se lahko služi vsem. Današnja Božja beseda nam nudi lepo podobo, da se za vse lahko »pripravi mizo«. Caritas pripravlja mnoge mize za tiste, ki so lačni. Planet ima hrano za vse, toda zdi se, da manjka volja, da bi jo podelili z vsemi. Narediti moramo vse, kar lahko, da bi imeli vsi za jesti. Obenem moramo zemeljske mogočnike spominjati, da jih bo Bog nekega dne poklical k sodbi. Tam se bo pokazalo, če so si zares prizadevali priskrbeti Mu hrano v vsaki osebi in če so se trudili, da okolja ne bi uničevali in bi tako lahko proizvajal to hrano.

Ponavljam poziv, da ne bi pozabili teh oseb in teh neznosnih krivic
»Ko pomislimo na evharistično mizo, pa ne moremo pozabiti tistih naših bratov kristjanov, ki jim je bila z nasiljem odvzeta tako hrana za telo kot tista za dušo: bili so izgnani s svojih domov in iz svojih cerkva, ki so bile večkrat uničene. Ponavljam poziv, da ne bi pozabili teh oseb in teh neznosnih krivic.«

Nazadnje je papež Frančišek še zatrdil, da Caritas skupaj z mnogimi drugimi cerkvenimi dobrodelnimi organizacijami razodeva moč krščanske ljubezni in željo Cerkve, da bi šla naproti Jezusu v vsaki osebi, zlasti kadar je ta revna in trpi.