Papež se je srečal z otroki 'tovarne miru'

VATIKAN (ponedeljek, 11. maj 2015, RV) – S papežem Frančiškom se je danes srečalo okoli sedem tisoč otrok, ki sodelujejo v projektu Tovarna miru. V Avli Pavla VI. so se začeli zbirati že kmalu po deveti uri. Po programu, bogatem s pričevanji, nagovori in glasbo, se jim je pridružil še sveti oče in odgovoril na vprašanja, ki so mu jih zastavili otroci.

Dneva ne končajmo s prepirom
Deklica Klara je papežu Frančišku dejala, da se pogosto prepira s sestro, in ga vprašala, ali se je tudi on kdaj prepiral s svojo družino. Sveti oče je odgovoril, da je prepirati se človeško, da se vsi kdaj prepiramo, tudi on sam se je velikokrat prepiral in se tudi sedaj. »Malo se razjezim, a potem vedno poskušam skupaj najti mir,« je dejal. »Pomembno se je pomiriti.« Otroke je spodbudil, naj dneva nikoli ne končajo, ne da bi se prej pomirili. Prepir naj se nikoli ne nadaljuje v naslednji dan.

Mir se gradi vsak dan
Klara je zatem papežu prebrala pesem z naslovom »Mir se gradi«, Frančišek pa je pripomnil, da je temu res tako. »Mir se gradi vsak dan!« Po papeževih besedah mir ni nek industrijski proizvod, ampak obrtniški: »Gradi se vsak dan z našim delom, z našim življenjem, z našo ljubeznijo, z našo bližino, z našo naklonjenostjo.  Mir se gradi vsak dan!«

Kar jemlje mir je to, da se nimamo radi
Eno od vprašanj se je glasilo, ali se papež nikoli ne utrudi biti med tolikimi ljudmi. Odgovoril je, da bi pogosto želel več umirjenosti, da bi si lahko nekoliko odpočil, a zatem dodal: »Biti med ljudmi ne odvzame miru … Kar jemlje mir, je ne imeti se radi. To jemlje mir. Mir jemljejo nevoščljivost, zavisti, skopuštvo, jemanje stvari drugim. To jemlje mir. A biti z ljudmi je lepo. Nekoliko utrudi, a ne odvzame miru.«

Zakaj otroci trpijo?
Deček Rafael je papeža vprašal, zakaj otroci trpijo, in Frančišek je zatrdil, da ni odgovora na to vprašanje. Kar pa lahko storimo, da otroci ne bi trpeli ali da bi manj trpeli, pa je, da smo jim blizu, je dodal in izpostavil različne ustanove, kjer se skrbi za otroke, se jih zdravi, se jim pomaga s paliativno oskrbo, se poskrbi za izobraževanje bolnih otrok.

Dobro poslušajte: Bog odpusti vse!
»Ali je mogoče odpustiti nekomu, ki je naredil nekaj slabega?« se je glasilo eno od vprašanj: Frančišek je dejal. »Dobro poslušajte: Bog odpusti vse! Ste razumeli? Mi smo tisti, ki ne znamo odpustiti. Mi smo tisti, ki ne najdemo poti odpuščanja …« Naučiti se moramo odpuščati in to tako, da osebi, ki je naredila napako, pomagamo, da vstane in se ponovno vključi v družbo. Najlažja pot je zapor, je pripomnil Frančišek. Vsi pademo, vsi se zmotimo. A naša zmaga nad sabo in drugimi je, da ne ostanemo na tleh in da drugim pomagamo, da ne ostanejo na tleh. To je zelo težko delo, kajti veliko lažje je iz družbe odvreči osebo, ki je naredila kaj slabega, jo obsoditi na smrt, jo zapreti v ječo.

Spoštovanje!
»In če se neka oseba ne želi pomiriti s teboj, kaj narediti?« Najprej je treba spoštovati svobodo te osebe, je odgovoril papež Frančišek na naslednje vprašanje. »Če ta oseba noče z mano govoriti, se noče z mano pomiriti, ima v sebi – ne bom rekel sovraštvo –, ampak čustvo, ki je proti meni …«, je to treba spoštovati in moliti, a se nikoli nikoli maščevati. »Spoštovanje … Naučiti se moramo spoštovanja. Pri obrtniškem delu, ki ustvarja mir, je spoštovanje oseb vedno glavno.«

Kaj je mir?
»Mir najprej pomeni, da ni vojn, a prav tako, da je veselje, da je prijateljstvo med vsemi, da se vsak dan naredi korak naprej v pravičnosti, da ni lačnih otrok, da ni bolnih otrok, ki nimajo možnosti, da bi se zdravili,« je papež odgovarjal na vprašanje kaj je pravzaprav mir, ki mu ga je zastavil devet letni deček. Papežu Frančišku je obenem še povedal, da septembra gre v Lurd, in mu predlagal, zakaj ne bi kar on vozil vlaka, da tako ne bi prispeli z zamudo. Sveti oče na povabilo sicer ni odgovoril, je pa dejal, da mir pomeni delati, da bi vsi našli rešitve na svoje težave. Mir je namreč obrtniško delo.

 

Papežev govor, ki je med srečanjem bil izročen v branje

Papež Frančišek je za današnje srečanje s šolami, ki so vključene v projekt Tovarna miru, pripravil govor, ki ga sicer ni prebral, ga je pa izročil v branje. »Zelo potrebujemo tovarne miru, saj tovarne vojn žal ne manjkajo!« je zapisal papež v začetku nagovora. Vojna je sad sovraštva, egoizma, želje po posedovanju in prevladi nad drugimi. Da bi se sodelujoči v projektu Tovarna miru temu zoperstavili, se trudijo širiti kulturo vključevanja, sprave in srečanja.

Graditelj miru naredi prvi korak k drugemu
Že sam izraz »tovarna« nam pravi, da je mir nekaj, kar je treba narediti, zgraditi z modrostjo in vztrajnostjo, pojasni papež. A da bi zgradili svet miru, je treba začeti pri našem svetu, torej v okoljih, v katerih živimo vsak dan: to so družina, šola, dvorišče, telovadnica, prijatelji, sošolci, starši in učitelji. Da bi zgradili boljšo prihodnost, je potrebna pomoč vseh. V pristojnosti odraslih in tudi institucij je, da spodbujajo, podpirajo in vzgajajo otroke v resničnih vrednotah. »Vi pa,« je papež dejal otrokom, »nikoli se ne predajte, niti pred težavami in nerazumevanjem. Vsako vaše dejanje, vsaka vaša gesta v odnosu do drugih lahko zgradi mir.« Če se skregajo s sošolcem, naj se takoj pomirijo; če kaj ni bilo prav, naj se opravičijo staršem in prijateljem. »Pravi graditelj miru je tisti, ki naredi prvi korak k drugemu. In to ni slabost, ampak moč, moč miru. Kako se naj končajo vojne po svetu, če nismo zmožni preseči svojih malih nerazumevanj in prepirov! Naša dejanja dialoga, odpuščanja, sprave so zidaki, ki služijo gradnji zgradbe miru.«

Tovarna, ki nima meja
Papež nadaljuje, da »tovarna, v kateri sodelujejo otroci, nima meja. V njej se diha ozračje sprejemanja in srečanja brez pregrad ali izključevanj. Do oseb, ki prihajajo iz drugih držav in etnij ter imajo neka druga izročila in vero, imajo držo razumevanja in dialoga, da bi vključili vse, upoštevajoč seveda državne zakone. Za izgradnjo sveta miru je nujno zanimati se za potrebe najrevnejših, najbolj trpečih in zapuščenih. Papež pri tem spomni na mnoge otroke, ki so samo zato, ker so kristjani, bili pregnani s svojih domov in iz svoje domovine; nekdo je bil ubit samo zato, ker je v roki držal Sveto pismo. »In tako delo vaše ''tovarne'' postane zares delo ljubezni. Ljubiti druge, predvsem najbolj prikrajšane, pomeni pričevati, da je vsaka oseba Božji dar. Vsaka oseba!«

Mir ima Jezusovo obličje in srce
Že sam mir je Božji dar, je dar, ki ga moramo prositi v zaupni molitvi. Zato je po papeževih besedah pomembno, da nismo le »pričevalci miru in ljubezni«, ampak tudi »pričevalci molitve«. »Molitev je pogovor z Bogom, našim Očetom, ki je v nebesih; pomeni zaupati mu želje, radosti in neprijetnosti. Molitev pomeni prositi odpuščanje vsakokrat, ko se zmotimo in storimo kakšen greh, v gotovosti, da On vedno odpušča. Njegova dobrota do nas nas spodbuja, da smo tudi mi usmiljeni do naših bratov in sester, da jim iz srca odpuščamo, ko nas užalijo ali storijo hudo.« In navsezadnje, mir ima obličje in srce: »obličje in srce Jezusa, Božjega Sina, ki je umrl na križu in vstal, da bi dal mir vsakemu človeku in vsemu človeštvu. Jezus je naš mir, ker je podrl zid sovraštva, ki ločuje ljudi med seboj.«