VATIKAN (četrtek, 7. maj 2015, RV) – Današnja papeževa homilija
med jutranjo sveto mašo v kapeli Doma sv. Marte je govorila o kriterijih prave ljubezni.
Jezus nam v evangeljskem odlomku pravi, naj ostanemo v njegovi ljubezni. Le-ta, kot
je zatrdil sveti oče, mora biti konkretna in mora komunicirati. To dvojno razsežnost
ljubezni živijo tudi redovniki in redovnice v klavzuri.
Ljubezen je konkretna, stanovitna, tudi boleča
Sta dva kriterija, ki nam pomagata razlikovati med
pravo in nepravo ljubeznijo. Prvi je dejstvo, da je ljubezen bolj v dejanjih kot pa
v besedah. Prava ljubezen ni tista iz telenovel, ni fantazija, niso zgodbe, zaradi
katerih nam nekoliko močneje utripa srce. Prava ljubezen je v konkretnih dejanjih.
Jezus je svoje opomnil, da v Božje kraljestvo ne bodo prišli tisti, ki pravijo »Gospod,
Gospod!«, temveč tisti, ki izpolnjujejo voljo njegovega Očeta, ki se držijo njegovih
zapovedi. To pomeni, da je ljubezen konkretna, da je v dejanjih. Je stanovitna in
ni le preprosto navdušenje. Večkrat je tudi boleča. Papež je spomnil na Jezusovo ljubezen,
ko je nesel križ.
Protokol poslednje sodbe in blagri
Dejanja ljubezni so tista, ki nas jih On uči v 25.
poglavju Matejevega evangelija. Kdor ljubi, dela to, kar beremo v »protokolu«
poslednje sodbe: lačen sem bil in si mi dal jesti itd. To je »konkretnost«,
je še enkrat poudaril papež Frančišek. Tako kot so konkretni tudi blagri, ki so nekakšen
Jezusov »pastoralni načrt«. Ena prvih herezij v krščanstvu je bila gnostična
miselnost, ki je govorila o oddaljenem Bogu. V njej ni bilo konkretnosti, medtem ko
je Očetova ljubezen bila zelo konkretna: poslal je svojega Sina, ki je postal meso,
da bi nas odrešil.
Prava ljubezen se ne more osamiti
Drugi kriterij, po katerem prepoznamo pravo ljubezen,
je komunikacija. Nikoli se ne osami. Ljubezen daje iz sebe in sprejema. Tako postane
tista komunikacija, ki obstaja med Očetom in Sinom ter ki jo ustvarja Sveti Duh. »Ne
obstaja ljubezen brez komuniciranja, ne obstaja osamljena ljubezen.« Papež Frančišek
je poudaril, da tudi redovniki in redovnice v klavzuri komunicirajo – in to »veliko«.
Komunicirajo z Gospodom in s tistimi, ki prihajajo, da bi našli Božjo besedo. »Prava
ljubezen se ne more osamiti. Če je osamljena, ni ljubezen. Je nekakšna spiritualistična
oblika sebičnosti, ostajanja zaprti vase in iskanja lastne koristi … To je sebičnost.«
Tako preprosto, pa vendar ni lahko
Papež je nato povzel, da ostajati v Jezusovi ljubezni
torej predstavlja delovanje in sposobnost komuniciranja, dialoga, tako z Gospodom
kot z našimi brati. »To je tako preprosto. Pa vendar ni lahko. Kajti sebičnost
in lastni interesi nas privlačijo.« In privlačijo nas zato, da ne bi delovali
in da ne bi komunicirali. Jezus je o tistih, ki bodo ostali v njegovi ljubezni, dejal:
»To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno.«
To pa je veselje, ki pogosto pride skupaj s križem. A tega veselja, ki ga svet ne
more dati, kot je dejal tudi Jezus, nam ne bo mogel nihče odvzeti.
All the contents on this site are copyrighted ©. |