P. Jože Pucelj DJ: Ko bi ljubezni ne imel... Splav

13. SPLAV
“Moj trebuh pripada meni”, tako so v Nemčiji ženske zahtevale pravico do splava. Trebuh prav gotovo. Vendar pri splavu ne gre le za trebuh niti za skupek celic, ampak za novo človeško bitje.

Odgovor znanosti
Biogenetika in embriologija kažeta, da je genetski zapis nove osebe določen v trenutku, ko se združita jajčece in semenčica. Oplojeno jajčece ima svoj ritem in dinamiko, ki je različna od materine. Določena je krvna skupina, spol, barva las. Francoski biogenetik Lejeune je imenoval zarodek “odrasli človek v miniaturi”. Znani embriolog Blechschmidt pa dokazuje, da v razvoju oplojenega jajčeca ni bistvenih sprememb razen zunanjega videza. Takole piše: “Vprašanje, kdaj v biološkem smislu iz oplojenega jajčeca postane človek, je že v svoji zasnovi napačno; človek 'ne postane' človek, ampak je človek v vsej ontogenezi že od začetka.” Ali drugače izraženo: “V vsem razvoju ostane bistveno, spreminja se le zunanja slika”. Dr. Anton Dolenc, profesor na medicinski fakulteti v Ljubljani, prav tako zagovarja stališče, da je s spojitvijo moške in ženske spolne celice “že postavljen temeljni program človekovega razvoja, ne razvoja kakšnega drugega živega bitja”.

Glede na vsa ta spoznanja biomedicinskih znanosti je nelogično priznati človeško dostojanstvo šele novorojenčku. Saj tudi ta ni dokončno razvit, ampak gre skozi mnogo razvojnih stopenj, dokler ne doseže odraslosti. Pa tudi odrasli človek se v nekem smislu razvija. Človek namreč ni zaključeno statično bitje, temveč bitje, usmerjeno v prihodnost. Zato je neumestno in nemogoče potegniti mejo med “še-ne-človekom” in “že-človekom”.

Zakonodaja
Glede na dognanja biomedicinskih znanosti torej ni logično, da zakonodaja zagotavlja pravno varnost otroku šele od rojstva dalje. Za pravice nerojenega otroka bi se morali zavzeti vsi, ki si prizadevajo za humano družbo ne glede na nazorsko usmerjenost.

Nekateri splava sicer ne odobravajo, menijo pa, da je legalizacija splava manjše zlo kot ilegalni splavi, kjer bi ženske zaradi nestrokovnih splavov izgubile poleg otroka še svoje življenje. Kar pa seveda ne drži. Kajti z legalizacijo splava dopuščamo moralno zlo - usmrtitev nerojenega otroka, preprečimo pa zgolj možno smrt matere (fizično zlo). Kako naj bi bilo manjše zlo prepustiti nemočno in nedolžno bitje njegovi kruti usodi, zavarovati pa “napadalca”? Tudi prof. Vanja Kržan se sprašuje: “Ni mi znano število smrtnih žrtev žena, toda prepričana sem, da bi bilo malenkostno, če bi ga primerjali s tisoči smrtnih žrtev nerojenih otrok samo v enem letu. Ne morem razumeti, zakaj... pripisujemo življenju odraslega večjo vrednost, kot življenju otroka, čeprav nerojenega...”

Boj proti splavu ne spada k posebnostim krščanskega verovanja. Zato je napačna trditev, da Cerkev vsiljuje svoj nauk drugače mislečim. Demokracija mora namreč spoštovati človekove pravice, tudi še nerojenih otrok, če hoče ostati na naravnih temeljih. “Državna regulativa in filozofska izhodišča ne sprejemajo nespornih biomedicinskih znanstveno preverjenih izhodišč, to pa dokazuje, kako človeštvo z velikim časovnim zamikom v svojo normativiko... sprejema in vgrajuje preverjene naravoslovne zakonitosti”, je zapisal profesor Anton Dolenc. Pod tem vidikom je Svetovna federacija za zaščito življenja, ki združuje nad 250 000 zdravnikov, sprejela 25. 3. 1986 na Dunaju izjavo, da je nerojeni otrok pravni subjekt in ima pravico do življenja.

Cerkev je torej v koraku z dognanji naravoslovnih znanosti, ko pravi, da je “neposredni splav, se pravi hoten kot cilj ali sredstvo, v resnici sramota, ki tudi nasprotuje nravni postavi” (KKC 2322).

Hoteni splav ima Cerkev ne le za greh, ampak za zločin. Zato v Katekizmu piše: “Kdor učinkovito oskrbi odpravo plodu, ga zadene vnaprej izrečeno izobčenje” (KKC 2272).

Kultura življenja
V okrožnici “Evangelij življenja” papež poziva kristjane in vse ljudi dobre volje, naj gradijo “kulturo življenja”. Zavzema se za različne oblike pomoči ženam v stiski, za izboljšanje socialne zakonodaje ter za humano vzgojo mladine.

Za konec, pa ne na rob, naj navedem besede papeža Janeza Pavla II. ob 6. simpoziju evropskih škofov: “Sprejetje zakona o dovoljenosti splava so imeli za uveljavitev svobode ... Toda mislim, da je v tem žalostnem in nazadnjaškem pojavu dejansko bil poražen mož in bila poražena žena. Poražen je bil zdravnik, ki je prelomil prisego in najplemenitejše dostojanstvo medicine, ki je v tem, da brani in rešuje človeško življenje, poražena je bila 'sekularizirana' država, ki se je odpovedala zaščiti temeljne pravice do življenja ... Evropa bo morala razmisliti o tem porazu.”