Msgr. Stanislav Zore na Brezjah daroval sveto mašo ob 25. obletnici Slovenske Karitas

BREZJE (ponedeljek, 4. maj 2015, RV) – Sodelavci Slovenske Karitas so ob 25. obletnici ustanovitve, ki so jo praznovali 1. maja, v nedeljo popoldne, 3. maja, poromali k Mariji Pomagaj na Brezje. Z molitveno uro in sveto mašo so se zahvalili za vse milosti, ki so jih v tem času prejeli, in Bogu priporočili svoje nadaljnje delo. Slovesno bogoslužje je vodil ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore.

POZDRAV PREDSEDNIKA SLOVENSKE KARITAS
Prebral: Imre Jerebic, generalni tajnik

Spoštovani!
V duhu in mislih sem povezan z vami v zahvali za 25-letno življenje in delovanje Slovenske Karitas. Gospoda nadškofa Stanislava Zoreta in vse navzoče prisrčno pozdravljam.

Karitativna dejavnost je ena od bistvenih razsežnosti Cerkve in se ji v nobenem času in v nobenih razmerah ne moremo odpovedati.

V teh 25. letih je Karitas zaradi velikodušnega služenja in doslednega pričevanja vere pridobila ugled in zaupanje  v Cerkvi in v naši družbi.

Iskreno se vsem zahvaljujem za delo, ki ste ga opravili Bogu v čast, ljudem v korist in sebi v zadoščenje. Naj vam Gospod tudi za naprej daje svojo pomoč in varstvo, rajnim pa večno srečo pri sebi!

Čim bolj boste povezani s Kristusom in ohranjali v sebi živ evangeljski duh, tem bolj boste tudi v prihodnosti izžarevali ljubezen pri karitativnem delu. To vam iz srca želim.
Vipava, 28. aprila 2015
Metod Pirih
koprski škof v pokoju
predsednik Slovenske Karitas

Uvod v mašo: g. Alojzij Štefan
Stara modrost pravi, da se vsaka pot, tudi tista, ki vodi do najvišjih, do najbolj zahtevnih ciljev, začne s prvim korakom. Če tega koraka ne naredimo, zagotovo tudi do cilja ne bomo prišli. Te dni mineva 25 let, odkar smo v zakorakali karitativnim ciljem naproti. Z ustanovitvijo Slovenske Karitas so nas naši škofje poklicali in poslali k ljudem v stiski, k ubogim našega časa doma in po svetu. Prinašali smo jim dobroto in upanje, pomagali, da so si lahko sami pomagali, bili njihovi zagovorniki in si prizadevali za večjo pravičnost v družbi. V četrt stoletja delovanja smo si postavili mnoge cilje in našli poti do njihove uresničitve. »Kdor najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi," je nekoč dejal naš slavni alpinist Nejc Zaplotnik. Poti Karitas so bile večkrat naporne, tako gladke kot hrapave, ravne in ovinkaste a na vse smo stopali z dobroto srca, z željo vračati upanje, dati roko v oporo, graditi zaupanje in sožitje v družinah in med generacijami. Mnogi tisoči prikrajšanih otrok, posameznikov, družin starejših v stiski so nam za pomoč in solidarnost hvaležni. Čeprav smo se danes zbrali, da praznujemo, se zahvalimo in se veselimo vsega, kar nam je z Božjo pomočjo uspelo, je prav tako potrebno, da se tudi vprašamo:  Smo naredili kar smo mogli? Smo prinašali ljudem Božjo ljubezen, sporočilo, da jih Bog ljubi in jih nikoli ne zapusti? Je morda koga naš pristop prizadel, celo ponižal? Morda nismo slišali njihovih klicev na pomoč, zaznali resničnih potreb? Gospod, prosimo te: odpusti naše pomanjkljivosti in napake in v nas razžari ljubezen, da bo naše karitativno delo odslej res ljubeča skrb Cerkve za ljudi v stiski, da bomo glas revnih v družbi in v službi človekovega dostojanstva.

Homilija msgr. Stanislava Zoreta