Šmarnice 2015: Z molitvijo spremljajmo pripravo na redno sinodo o družini

VATIKAN (petek, 1. maj 2015, RV) – V mesecu maju bomo vsak dan zmolili molitev za sinodo. Pred tem pa bomo slišali kakšno misel iz katehez papeža Frančiška o družini.

1. Maj
Papež med splošno avdienco pojasnil zasedanje sinode o družini
Papež Frančišek je jasno poudaril, da »noben govor ni postavil pod vprašaj temeljnih resnic zakramenta zakona: nerazvezljivosti, enosti, zvestobe in odprtosti za življenje.«

»To je sinoda škofov. Zaupajmo jo varstvu Device, naše Matere. Naj nam ona pomaga slediti Božji volji, ko bomo sprejeli pastoralne odločitve, ki bodo bolj in bolje pomagale družini« »To pot do naslednje sinode spremljajmo z molitvijo, da nas bo Gospod razsvetlil, nas usmeril k zrelosti tistega, kar moramo kot sinoda povedati vsem Cerkvam. Zato je pomembna vaša molitev.«

2. Maj
Poslanstvo družine je narediti prostor Jezusu
»Utelešenje Božjega Sina odpira nov začetek v vesoljni zgodovini moškega in ženske. In ta nov začetek se zgodi v naročju neke družine, v Nazaretu. Jezus se je rodil v družini.« »Bog se je odločil roditi v človeški družini, katero je oblikoval On sam. Oblikoval jo je v neki odročni vasi na periferiji Rimskega cesarstva.« »V Nazaretu se je življenje odvijalo 'normalno', v skladu z navadami pobožne in delovne izraelske družine. Delalo se je, mama je kuhala, opravljala vsa hišna dela, likala srajce… Oče, tesar, je delal in tudi sina učil delati… Tisto, kar je bilo tam pomembno, je bila družina!«

3. Maj
Poslanstvo družine je narediti prostor Jezusu
Vsaka krščanska družina lahko Jezusa – tako kot Marija in Jožef – predvsem sprejme, ga posluša, se pogovarja z Njim, ga varuje, brani, raste skupaj z Njim, in tako izboljša svet. Naredimo Gospodu prostor v naših srcih in naših dneh. Družina iz Nazareta nas zavezuje, da bi ponovno odkrili poklicanost in poslanstvo družine, vsake družine. In kot se je zgodilo v tistih tridesetih letih v Nazaretu, se lahko zgodi tudi nam: normalna lahko postane ljubezen in ne sovraštvo, običajna lahko postane medsebojna pomoč in ne ravnodušnost ali sovražnost. Ni naključje, da Nazaret pomeni »Tista, ki varuje«. Tako kot Marija, ki je »vse te stvari ohranila v svojem srcu« (Lk 2,51). Od takrat dalje je ta skrivnost Božjega Sina, Jezusa, ki prihaja, da bi nas zveličal, dejavna vsakič, ko neka družina »varuje to skrivnost«, četudi se nahaja na periferiji sveta. »In to je veliko poslanstvo družine: narediti prostor Jezusu, ki prihaja, sprejeti Jezusa v družino, v osebi otrok, moža, žene, starih staršev – kajti Jezus je tam.

4. maj
Matere, najmočnejši protistrup egoističnemu individualizmu
Prva splošna avdienca papeža Frančiška v novem letu je govorila o materah, njihovi središčni vlogi v življenju posameznika, družbe in Cerkve. »V teh dneh je cerkveno bogoslužje pred nas postavilo ikono Device Marije, Božje Matere. Prvi dan novega leta je praznik Matere Božje, temu sledi epifanija, ko se spominjamo obiska modrih. Evangelist Matej zapiše: 'Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili' (Mt 2,11). Mati je tista, ki potem, ko ga je rodila, Sina predstavi svetu. V vsaki družini je mama. Vsaka človeška oseba dolguje življenje materi. Skoraj vedno ji mnogo dolguje tudi glede svojega nadaljnjega življenja, glede človeške in duhovne vzgoje. Vendar pa je za mater, čeprav je zelo povzdignjena s simboličnega zornega kota, malo posluha in se ji malo pomaga v vsakdanjem življenju, malo se upošteva njeno središčno vlogo v družbi. Še več, pogosto se pripravljenost mater za žrtvovanje za lastne otroke izkorišča, da bi se tako »privarčevalo« pri stroških družbe. Pa vendar so matere najmočnejši protistrup za širjenje egoističnega individualizma.

5. maj
Matere, najmočnejši protistrup egoističnemu individualizmu
Družba brez mater bi bila nečloveška družba, kajti matere znajo vedno, tudi v najtežjih trenutkih, pričevati o nežnosti, predanosti in moralni moči. Matere pogosto posredujejo tudi najgloblji smisel za versko prakso. V prve molitve, prva dejanja pobožnosti, ki se jih nauči otrok, je vrisana vrednost vere v življenju človeka. To je sporočilo, ki ga matere vernice znajo posredovati brez večjih pojasnjevanj; ta bodo prišla pozneje, a zametek vere je v tistih prvih dragocenih trenutkih. Brez mater ne bi bilo novih vernikov in tudi vera bi izgubila velik del svoje preproste in globoke topline. Papež je še dodal, da je tudi Cerkev naša mati. Mi nismo sirote, imamo mater. Smo otroci Cerkve, otroci Matere Marije in otroci naših mater. Predrage mame, hvala, hvala za to, kar ste v družinah, in za to, kar dajete Cerkvi in svetu. In tudi tebi, ljuba Cerkev, hvala, hvala, ker si mati. In tebi, Marija, Božja mati, hvala, da nam kažeš Jezusa.

6. maj
Papeževa kateheza o očetovstvu: Smo družba brez očetov
Beseda »oče« je vsem znana, je univerzalna beseda. Kaže na temeljni odnos, ki je tako starodaven kot zgodovina človeka. A danes bi lahko rekli, da je naša 'družba brez očetov'. Predvsem v zahodni kulturi je lik očeta simbolično odsoten, oslabel, odstranjen. Sprva je to bilo razumljeno kot osvoboditev: osvoboditev od očeta gospodarja, od očeta kot predstavnika zakona, ki se vsiljuje od zunaj, od očeta kot cenzorja sreče otrok in kot ovire za osamosvojitev in avtonomijo mladih. Včasih je v preteklosti v nekaterih domovih kraljeval avtoritarizem, v nekaterih primerih naravnost nasilje: starši so otroke imeli kot sužnje, niso upoštevali osebnih potreb njihove rasti; očetje jim niso pomagali, da bi se svobodno podali na svojo pot, prevzeli svoje odgovornosti, da bi gradili svojo prihodnost in prihodnost družbe.«

»Dobro bo torej za vse, očete in otroke, da ponovno prisluhnejo Jezusovi obljubi učencem: 'Ne bom vas zapustil sirot' (Jn 14,18). On je namreč Pot, ki jo je treba prehoditi, Učitelj, ki ga je treba poslušati, Upanje, da se svet lahko spremeni, da ljubezen premaga sovraštvo, da sta mogoča bratska prihodnost in mir za vse.« Papež Frančišek je sklenil z besedami, da bi morda kdo lahko rekel, kako je današnja kateheza negativna, saj je govoril samo o odsotnosti očetov. Zatem je obljubil, da bo prihodnjo sredo govoril o lepoti očetovstva.

7. maj
Vsaka družina potrebuje očeta
Papež Frančišek je tokrat spregovoril o pozitivni vlogi očeta v družini. »Jožef je bil v skušnjavi, da zapusti Marijo, ko je izvedel, da je noseča. A posredoval je Gospodov angel in mu razkril Božji načrt ter njegovo očetovsko vlogo. Jožef, pravični mož, je vzel k sebi svojo zaročenko in postal oče nazareške družine.« »Vsaka družina potrebuje očeta.« »V knjigi Pregovorov oče pravi svojemu sinu: 'Sin moj, če bo modro tvoje srce, se bom tudi jaz iz srca veselil. V sebi se bom radoval, ko bodo tvoje ustnice govorile, kar je prav' (Prg 23,15-16). Ni mogoče bolje izraziti očetovega ponosa in ganjenosti, ko vidi, da je na sina prenesel tisto, kar je v življenju najpomembnejše: modro srce. Ta oče ne pravi: 'Ponosen sem nate, ker si točno takšen kot jaz, ker spoštuješ stvari, ki jih jaz govorim in delam'. Ne. Pove mu nekaj veliko pomembnejšega, kar lahko razumemo takole: »Srečen bom vsakokrat, ko te bom videl delovati z modrostjo, in ganjen bom vsakokrat, ko te bom slišal govoriti pošteno.«

8. maj
Stalna očetova navzočnost je pomembna
Kar je najpomembnejše je torej to, da je oče »navzoč v družini«. Da je blizu ženi, s katero deli vse: veselje in trpljenje, napor in upanje. In da je zraven pri odraščanju otrok: ko se igrajo in ko delajo, ko so brezskrbni in ko jim je težko, ko govorijo in ko molčijo, ko upajo in ko jih je strah, ko naredijo napačen korak in ko ponovno najdejo pot. Oče mora biti vedno navzoč, »biti navzoč« pa ne pomeni kontrolirati, kajti pretirano nadzorovanje otrokom ne omogoči odraščanja.

Če torej je kdo, ki lahko do kraja pojasni molitev Očenaš, ki nas jo je naučil Jezus, je to ravno nekdo, ki v prvi osebi živi očetovstvo. Brez milosti, ki prihaja od Očeta, ki je v nebesih, očetje izgubijo pogum in zapustijo bojišče. A za otroke je pomembno, da najdejo očeta, ki jih čaka, ko se vračajo iz svojih polomov. Vse bodo storili, da tega ne bi priznali, pokazali, a potrebujejo očeta. In če ga ne najdejo, se odprejo rane, ki jih je nato težko zaceliti. Cerkev, naša mati, se na vso moč zavzema in podpira dobro in velikodušno navzočnost očetov v družini, kajti oni so za nove generacije nenadomestljivi varuhi in posredniki vere v dobroto, vere v pravičnost in zaščito Boga. Kot je to sveti Jožef.

9. maj
Otroci so dar!
»Tvoji sinovi so se zbrali, prihajajo k tebi. Tvoji sinovi prihajajo od daleč, tvoje hčere peljejo pod roko. Tedaj boš videla in žarela, srce ti bo drhtelo in se širilo« (Iz 60.4-5a). To je čudovita podoba sreče, do katere pride ob ponovnem srečanju staršev in otrok, ki skupaj hodijo proti prihodnosti svobode in miru, potem ko so dolgo bili zanju prikrajšani in ločeni. Dejansko je med upanjem naroda in harmonijo generacij trdna vez. Veselje otrok razveseljuje srca staršev in odpira prihodnost. Otroci so veselje družine in družbe. Niso problem reproduktivne biologije in ne eden od mnogih načinov samouresničenosti in toliko manj last staršev: 'Otroci so dar'. Vsak je edinstven in neponovljiv ter obenem svojevrstno povezan s svojimi koreninami. Biti sin in hči po Božjem načrtu pomeni v sebi nositi spomin in upanje ljubezni, ki se je uresničila tako, da je prižgala življenje drugega človeškega bitja, originalnega in novega. Otroka se ljubi, ker je otrok: ne zato, ker je lep, zdrav in priden; ne zato, ker misli kot jaz ali uteleša moje želje. Otrok je otrok: življenje, rojeno iz nas, a namenjeno njemu, za njegovo dobro, za dobro družine, družbe in celotnega človeštva.

10. maj
Zastonjski pečat ljubezni
Biti otroci je temeljni pogoj za spoznanje ljubezni Boga, ki je prvi izvor tega pristnega čudeža. V duši vsakega otroka, še tako ranljivega, Bog odtisne pečat te ljubezni, ki je osnova za njegovo osebno dostojanstvo, dostojanstvo, ki ga nič in nihče ne bo mogel uničiti. Otroci si danes težko predstavljajo svojo prihodnost. Očetje so morda naredili korak nazaj, otroci pa so postali bolj negotovi v delanju svojih korakov naprej. Dobrega odnosa med generacijami se lahko naučimo od našega nebeškega Očeta, ki vsakega med nami pušča svobodnega, a nikogar nikoli ne pušča samega. In če se zmotimo, nam še naprej sledi s potrpežljivostjo, ne da bi zato zmanjšal svojo ljubezen do nas. Nebeški Oče nikoli ne naredi korakov nazaj v svoji ljubezni do nas. Vedno gre naprej. In če ne more naprej, nas čaka, a nikoli ne stopi nazaj. Želi, da so njegovi otroci pogumni in da delajo korake naprej.«

11. maj
Četrta zapoved: Spoštuj očeta in mater
Otrokom je treba priznati vrednost, starše pa je vedno treba spoštovati. Četrta zapoved namreč pravi: »Spoštuj očeta in mater.« Ta zapoved pride takoj za tistimi, ki se nanašajo na samega Boga. Vsebuje namreč nekaj svetega, nekaj, kar je v izvoru vsake druge vrste spoštovanja med ljudmi. V svetopisemski formulaciji se četrta zapoved nadaljuje takole: »Spoštuj očeta in mater, da se podaljšajo tvoji dnevi na zemlji, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog« (2 Mz 20,12). Krepostna vez med generacijami je 'zagotovilo prihodnosti' in 'zagotovilo zares človeške zgodovine'. Družba, v kateri otroci ne spoštujejo staršev, je družba brez spoštovanja. Napolnila se bo z izsušenimi in pohlepnimi mladimi. A tudi družba, ki je skopa z rojevanjem, ki se ne želi obdati z otroki, ki jih smatra predvsem kot skrb, breme, tveganje, je depresivna družba. Tak primer so evropske družbe, ki so potrte, ker ne želijo in nimajo otrok, raven rojstev ne dosega niti enega odstotka.

12. maj
Otroci življenje bogatijo, ne pa siromašijo
Če se na družino, ki ima veliko otrok, gleda kot na breme, nekaj ni v redu. Porajanje otrok mora biti odgovorno, kot to uči okrožnica Humanae vitae blaženega papeža Paval VI., a imeti več otrok ne more avtomatično biti neodgovorna izbira. Življenje se pomlajuje in dobiva na moči s tem, da se pomnožuje: bogati se, ne pa siromaši. Otroci se učijo skrbeti za svojo družino, zorijo v sprejemanju njenih žrtev, rastejo v spoštovanju njenih darov. Vesela izkušnja bratstva poživlja spoštovanje in skrb za starše, ki jim dolgujemo svojo hvaležnost. Papež je pri tem vse zbrane na avdienci povabil, naj za trenutek pomislijo na svoje starše in svoje otroke ter se Bogu zahvalijo za dar življenja. »Hvala vam…«

13. maj
Med brati in sestrami se naučimo, kako živeti skupaj v družbi
'Brat' in 'sestra' sta besedi, ki ju krščanstvo zelo ljubi. In zahvaljujoč družinski izkušnji sta besedi, ki ju razumejo vse kulture in vse dobe. Bratje in sestre so devet mesecev prebivali v naročju iste mame, izhajajo iz maminega mesa. Vez bratstva, ki se oblikuje med otroci v družini, če se to zgodi v ozračju vzgajanja k odprtosti za druge, je velika šola svobode in miru. V družini, med brati in sestrami, se nauči človeškega sobivanja, kako je potrebno živeti skupaj v družbi.

14. maj
Med brati in sestrami se naučimo, kako živeti skupaj v družbi
Morda se ne zavedamo vedno, da je ravno družina tista, ki bratstvo uvaja v svet. Izhajajoč iz te prve izkušnje bratstva, ki jo hranita naklonjenost in družinska vzgoja, se bratski stil kot obljuba razširi na celotno družbo in na odnose med narodi. Božji blagoslov v Jezusu Kristusu, ki je razlit na to bratsko vez, je tisti, ki jo razširi na nepredstavljiv način. Naredi jo zmožno preseči vse razlike med narodi, jeziki, kulturami in tudi verstvi. Pomislite, kaj postane vez med ljudmi, četudi zelo različnimi med seboj, kadar lahko o drugem rečejo: 'Ta je kakor brat, ta je kakor sestra zame.'

15.,16. in 17. maj
Med brati in sestrami se naučimo, kako živeti skupaj v družbi
Bratstvo v družini se na poseben način zasveti, kadar vidimo pozornost, potrpežljivost, naklonjenost, s katerimi je obkrožen šibkejši bratec ali sestrica, tisti, ki je bolan ali prizadet. Morda ne cenimo dovolj velikodušnosti bratov in sester le-teh. Ali najstarejših otrok v številčnejši družini, ki staršem pomagajo skrbeti za mlajše. Medsebojna pomoč med brati in sestrami je nekaj lepega. Imeti brata ali sestro, ki te ima rad, je močna, neprecenljiva in nenadomestljiva izkušnja. Enako velja za krščansko bratstvo. Najmanjši, najšibkejši, najbolj ubogi morajo v nas vzbuditi nežnost. Imajo 'pravico', da nam vzamejo dušo in srce. So naši bratje in sestre in kot take jih moramo ljubiti in obravnavati. Kristjani ubogim in slabotnim ne pomagajo iz poslušnosti nekemu ideološkemu programu, temveč zato, ker nam Gospodove besede in njegov zgled pravijo, da smo vsi bratje in sestre. To je načelo Božje ljubezni in vsake pravice med ljudmi.

18. maj
Starostniki so zaloga modrosti
Zahvaljujoč napredku medicine se je življenjska doba podaljšala, a družba se za življenje ni odprla. Število starostnikov se je povečalo, naše družbe pa se niso dovolj organizirale, da bi jim naredile prostor, z ustreznim spoštovanjem in konkretnim upoštevanjem njihove šibkosti in dostojanstva. Dokler smo mladi, se ne zmenimo za starost, kot da bi bila neka bolezen, ki se je je treba izogibati. Ko pa se postaramo, še posebej če smo revni, bolni in sami, doživimo vrzeli družbe, ki je programirana za učinkovitost in se posledično ne meni za starostnike. A starostniki so bogastvo, ne sme se jih ignorirati.

Strokovnjaki na Zahodu opredeljujejo to stoletje kot »stoletje staranja«: število otrok se zmanjšuje, število ostarelih pa povečuje. Ta neuravnoteženost je velik izziv za sodobno družbo. In vendar »kultura profita vztraja v prikazovanju starostnikov kot bremena, kot balasta«. Ne le, da ne proizvajajo, ampak so breme. Rezultat takega razmišljanja pa je, da se jih zavrže. In to je greh. Tega si ne upamo povedati na glas, a tako se dela, a je nekaj zelo nizkotnega v tej navajenosti na kulturo odpadkov. Navajeni smo odmetavati ljudi. Odstraniti hočemo svoj povečani strah pred šibkostjo in ranljivostjo. A ko to počnemo, v starostnikih povečujemo tesnobo, ko so zapuščeni in zanemarjeni.

19. maj
Ostareli – zaloga modrosti
Starostniki so zapuščeni in to ne samo v materialni nestalnosti. Zapuščeni so v egoistični nezmožnosti, da bi se sprejelo njihove meje, ki odražajo naše meje; v številnih težavah, ki jih danes morajo preseči, da bi preživeli v civilizaciji, ki jim ne dovoli, da bi sodelovali, povedali svoje, da bi bili referenčna točka v skladu s potrošnim modelom, po katerem so samo mladi lahko koristni in lahko uživajo. A ti starostniki bi morali biti za vso družbo zaloga modrosti našega naroda. S kakšno lahkoto se uspava vest, ko ni ljubezni!

V izročilu Cerkve obstaja »prtljaga modrosti«, ki je vedno podpirala kulturo bližine do ostarelih, razpoložljivost za naklonjeno in solidarno spremljanje na tem zadnjem delu življenja. To izročilo je ukoreninjeno v svetih spisih, kot to potrjujejo naslednje besede iz Sirahove knjige: »Ne zavračaj govorjenja starih; saj so se tudi učili od svojih očetov. Od njih se boš naučil razsodnosti in kako odgovoriti v trenutku potrebe« (Sir 8,9).

20. maj
Prebuditi kolektivni čut hvaležnosti in spoštovanja do ostarelih
Cerkev se ne more in se noče prilagoditi miselnosti netrpljenja, še manj ravnodušnosti in zaničevanja starosti. Prebuditi moramo kolektivni čut hvaležnosti, spoštovanja, gostoljubnosti, ki bo ostarelemu dal čutiti, da je živi del svoje skupnosti. Starostniki so moški in ženske, očetje in matere, ki so bili pred nami na naši poti, v naši hiši, v našem vsakdanjem boju za dostojno življenje. So moški in ženske, od katerih smo veliko prejeli. Starostnik ni nek vesoljec. Starostnik smo mi: to bomo kmalu ali pa čez nekaj časa, a bomo neizogibno, četudi o tem ne razmišljamo. Če se ne bomo naučili dobro ravnati z ostarelimi, bodo tako ravnali tudi z nami. Stari smo vsi nekoliko občutljivi. Nekateri pa so še prav posebej slabotni, mnogi so sami in zaznamovani z boleznijo. Nekateri so odvisni od nujne oskrbe in pozornosti drugih. Bomo zato naredili korak nazaj? Jih bomo prepustili  njihovi usodi? Družba brez bližine, kjer zastonjskost in naklonjenost brez vračanja, tudi med tujci, izginjata, je pokvarjena družba. Cerkev, zvesta Božji besedi, ne more tolerirati te izrojenosti. Krščanska skupnost, v kateri bližina in zastonjskost nista več obravnavani kot nepogrešljivi, z njima izgubi svojo dušo.  Kjer ni spoštovanja ostarelih, ni prihodnosti za mlade.

21., 22. in 23. maj
Kateheza o ostarelih: Starost vsebuje milost in poslanstvo
Papež Frančišek je to katehezo govoril v prvi osebi množine. »Gospod nas nikoli ne zavrže. On nas kliče, naj mu sledimo v vsakem življenjskem obdobju. Tudi starost vsebuje milost in poslanstvo, pravo poklicanost od Gospoda. Starost je poklicanost. Ni še čas, da bi odnehali, potegnili vesla v čoln. Obdobje starosti je nedvomno drugačno od prejšnjih. Nekoliko ga je tudi treba 'izumljati', kajti naše družbe niso pripravljene, ne duhovno ne moralno, da bi mu dale njegov polni pomen. Tudi krščanska duhovnost je bila ujeta nekoliko nepripravljena, predvsem 'duhovnost ostarelih oseb', vendar pa hvala Bogu, ne manjkajo pričevanja ostarelih svetnikov in svetnic.«

Dragi stari starši, dragi starostniki, podajmo se na pot dveh izjemnih starcev, Simeona in Ane. Postanimo tudi mi nekoliko pesniki molitve: uživajmo v iskanju svojih besed, prilastimo si tiste, ki nas jih uči Božja Beseda. Molitev starih staršev in starostnikov je za Cerkev velik dar! Je bogastvo, prav tako je velika injekcija modrosti za celotno človeško družbo, predvsem za tisto, ki je preveč zaposlena, zavzeta, raztresena. Nekdo pa mora prav tako peti, tudi za njih, peti o Božjih znamenjih, oznanjati znamenja Boga, moliti zanje! Ob tem bi spomnil na Benedikta XVI., ki se je odločil za molitev in poslušanje Boga v zadnjem delu svojega življenja. Veliki vernik pravoslavnega izročila iz prejšnjega stoletja Oliver Clément, je povedal: »Civilizacija, v kateri se več ne moli, je civilizacija, v kateri starost nima več smisla. In to je grozljivo. Mi predvsem potrebujemo ostarele, ki molijo, kajti starost nam je dana ravno za to.«

24. maj
Molitev očiščuje srce in varuje pred cinizmom
In navsezadnje, molitev nenehno očiščuje srce. Hvaljenje in prošnja Bogu preprečujeta otrditev srca v nejevoljo in egoizem. Kako grd je cinizem ostarele osebe, ki je izgubila čut za svoje pričevanje, ki prezira mlade in ne govori o življenjski modrosti. In kako lepo je opogumljanje, ki ga starostnik uspe posredovati mladim, ki iščejo smisel vere in življenja. To je zares poslanstvo starih staršev, poklicanost ostarelih. Besede dedkov in babic so nekaj posebnega za mlade in ti to vedo. Kako bi rad Cerkev, ki izziva kulturo odmetavanja s prekipevajočim veseljem novega objema med mladimi in starimi! To je tisto, kar danes prosim Gospoda, ta objem.

25. in 26. maj
Otroci nimajo težav pri razumevanju Boga
Kot prvo, otroci nas spominjajo, da smo v prvih letih življenja bili vsi popolnoma odvisni od skrbi in dobrohotnosti drugih. Tudi Božjemu Sinu glede tega ni bilo prizaneseno. O tej skrivnosti vsako leto premišljujemo ob božiču. Jaslice so podoba, ki nam govori o tej stvarnosti na najenostavnejši in neposreden način. Zanimivo je, da Bog nima težav, da bi bil otrokom razumljiv, otroci pa nimajo problemov pri razumevanju Boga. Ni slučajno, da so v evangeliju nekatere zelo lepe in močne Jezusove besede o 'malih'. Izraz 'mali' kaže na vse osebe, ki so odvisne od pomoči drugih, in to so še posebej otroci, kot je to rekel Jezus sam: »Slavim te, Oče, Gospod nebes in zemlje, da si to prikril modrim in razumnim in razodel malim« (Mt 11,25). In še: »Glejte, da ne boste zaničevali katerega teh malih; zakaj povem vam, da njihovi angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 18,10). Otroci kot taki so torej bogastvo za človeštvo in tudi za Cerkev, kajti neprestano nas opozarjajo na pogoj, ki je potreben za vstop v Božje kraljestvo. In to je: ne se smatrati kot samozadostni, ampak kot potrebni pomoči, ljubezni in odpuščanja. Vsi namreč potrebujemo pomoč, ljubezen in odpuščanje, vsi.

27. maj
Otroško zaupanje, preprostost in iskrenost
Otroci prinašajo človeštvu mnogo darov. Najprej je tukaj njihov način, da vidijo stvarnost z zaupnim in čistim pogledom. Otrok ima spontano zaupanje v očeta in mamo in ima spontano zaupanje v Boga, Jezusa in Mater Marijo. Obenem je njegov notranji pogled čist, ni še onesnažen z zlobo, dvoličnostjo, navlako življenja, ki otrdi srce. Vemo, da imajo tudi otroci izvirni greh, imajo svoj egoizem, a ohranjajo čistost in notranjo preprostost. Otroci niso diplomati. Naravnost povejo to, kar čutijo in vidijo. In velikokrat starše postavijo v težave. Pred drugimi ljudmi pravijo: »To mi ni všeč, ker je grdo.« Povejo to, kar vidijo, niso dvolične osebe. Niso se še naučili tiste ''znanosti dvoličnosti'', ki smo se je naučili mi odrasli.

28. maj
Otroci in zmožnost nežnosti
Otroci so v svoji notranji preprostosti zmožni, da sprejemajo in dajejo nežnost. Nežnost pomeni, da ima oseba »meseno srce« in ne »kamnitega srca« (Ezek 36,26). Nežnost je tudi poezija: pomeni »čutiti« stvari in dogodke, ne jih obravnavati kot gole predmete, samo za uporabo, ker nam koristijo. Otroci so zmožni smeha in joka. Iz izkušnje lahko povem, da nekateri, ko jih med svojimi avdiencami želim objeti, se smejejo; drugi pa me vidijo vsega v belem in mislijo, da je zdravnik in zato jočejo. A to spontano. Otroci so pač takšni. Smejejo se in jočejo. To sta dve stvari, ki sta v nas odraslih pogosto blokirani, nismo ju več zmožni. Naš nasmeh velikokrat postane »kartonski nasmeh«, nasmeh brez življenja, umeten, klovnovski. A otroci se smejejo spontano in jočejo spontano. Kar je vedno odvisno od srca. Naše srce pa se zapre in pogosto izgubi to sposobnost smejanja in jokanja. Torej nas otroci lahko naučijo ponovnega smejanja in jokanja. Vprašajmo se: Se smejim spontano, iskreno, z ljubeznijo ali pa je moj nasmeh umeten? Še vedno jočem ali pa sem izgubil zmožnost jokati? To sta zelo človeški vprašanji in to nas učijo otroci. Iz vseh teh razlogov Jezus vabi svoje učence, naj »postanejo kakor otroci« (Mt 18,3), kajti »za njih je Božje kraljestvo« (Mr 10,14). Dragi bratje in sestre, otroci prinašajo življenje, veselje, upanje. Tudi gorje, a življenje je takšno.  Zagotovo prinašajo tudi skrbi in včasih veliko problemov. A bolje je družba s temi skrbmi in temi problemi, kot pa žalostna in siva družba, ker je ostala brez otrok!

29. maj
Otrok ni napaka!
Mnogi otroci so že od začetka zavrnjeni, zavrženi, oropani svojega otroštva in svoje prihodnosti. Nekdo, kot da bi to hotel upravičiti, bi si celo upal reči, da je bila napaka dati jih na svet. To je sramotno! Ne nalagajmo otrokom svoje krivde! Otroci niso nikoli nikakršna napaka! Njihova lakota ni napaka, kot to ni njihova revščina, šibkost, njihova zapuščenost. Napaka prav tako ni njihovo neznanje in nesposobnost – veliko otrok ne ve niti, kaj je to šola. Vse to so kvečjemu razlogi, da jih še bolj ljubimo, z večjo velikodušnostjo. Kaj nam pomagajo slovesne deklaracije o človekovih in otrokovih pravicah, če potem kaznujemo otroke zaradi napak odraslih.

Jezus je grajal svoje učence, ki k njemu niso pustili otrok, da bi jih blagoslavljal: »Tedaj so mu prinesli otroke, da bi položil nanje roke in molil. Učenci so jih grajali, toda Jezus jim je rekel: 'Pustite otroke in ne branite jim priti k meni, kajti takšnih je nebeško kraljestvo.' Potem je položil nanje roke in šel od tam« (Mt 19,13-15). Kako lepa sta to zaupanje staršev in ta Jezusov odgovor, želim, da bi to postalo nekaj normalnega za vse otroke. Res je, da otroci z velikimi težavami pogosto imajo izjemne starše, ki so pripravljeni na vsako žrtev in vsako velikodušnost. Vendar pa se teh staršev ne bi smelo pustiti samih.

30. maj
Življenje smo prejeli – vsi smo otroci
Otroci nas prav tako spominjajo, da smo vedno sinovi in hčere .Tudi ko oseba postane odrasla ali stara, tudi če postane starš, če zavzema pomembno odgovorno mesto, pod vsem tem ostane njena identiteta otroka. Vsi smo otroci. To nas vedno vrača k dejstvu, da si življenja nismo dali sami, ampak smo ga prejeli. Velik dar življenja je prvi dar, ki smo ga prejeli. Včasih na to pozabimo in živimo, kot da bi mi sami bili gospodarji svojega življenja, a dejansko smo popolnoma odvisni. V resnici je slišati to, da v vsakem življenjskem obdobju, v vsaki situaciji, v vsakem družbenem položaju smo in ostajamo otroci, razlog za veliko veselje. To je osnovno sporočilo, ki nam ga dajejo otroci s svojo golo navzočnostjo. Zgolj s svojo navzočnostjo nas spominjajo, da smo vsi mi in vsak med nami otroci.

31. maj
Moliti za sinodo o družini
Vsi – papež, kardinali, škofje, duhovniki, redovniki in redovnice, verniki laiki – vsi smo poklicani, da molimo za sinodo. K molitvi ste povabljeni tudi vsi, ki se morda čutite oddaljene in niste več navajeni moliti. Ta molitev za sinodo o družini je za dobro vseh. Povabim vas, da skupaj zmolimo molitev z sinodo, kot je na podobici, ki ste jo prejeli. To podobico imejte vedno pri sebi in v prihodnjih mesecih molite s 'sveto vztrajnostjo', kot nas je prosil Jezus.

Molitev papeža Frančiška za sinodo
»Jezus, Marija in Jožef,
v vas zremo lepoto resnične ljubezni,
na vas se z zaupanjem obračamo. 

Sveta nazareška Družina,
stôri, da bodo tudi naše družine
prostor občestva in molitvene dvorane zadnje večerje,
pristne šole evangelija
in majhne domače Cerkve. 

Sveta nazareška Družina,
da ne bi v družinah nikoli več doživljali
nasilja, zapiranja vase in razdeljenosti.
Kdorkoli je bil ranjen ali pohujšan,
naj bo kmalu potolažen in ozdravljen. 

Sveta nazareška Družina,
naj prihodnja škofovska sinoda
prebudi v vseh zavest
o svetem in nedotakljivem značaju družine,
o njeni lepoti v Božjem načrtu.
Jezus, Marija in Jožef,
prisluhnite in uslišite našo ponižno prošnjo.
Amen.«