Papež Frančišek: Da bi šli ven iz lastnega udobja in imeli pogum oditi na periferije

VATIKAN (petek, 1. maj 2015, RV) – »Kako zelo pomembno je iti ven, ne da bi se kdajkoli utrudili, da bi srečali tako imenovane oddaljene!« Tako je papež Frančišek spodbudil člane gibanja Cursillos de Cristianidad, katerih poglavitno poslanstvo je preko kratkih tečajev predstaviti bistvo krščanstva. Te dni so se zbrali na svojem tretjem evropskem srečanju, avdienca pri svetem očetu pa je bila na programu včeraj pozno popoldne.

Brez prozelitizma
Papež je spomnil na začetnike gibanja v štiridesetih letih preteklega stoletja, med katerimi sta bila Eduardo Bonnin Aguilo in škof Juan Hervas y Benet. Bili so pravi misijonarji, niso se obotavljali prevzeti pobude, pogumno in s simpatijo so se približali osebam ter jih na poti vere spremljali s spoštovanjem in ljubeznijo. Nikoli niso zapadli v prozelitizem brez potrpežljivosti in to je vrlina, je poudaril papež Frančišek. Zatem je nadaljeval, da je za tistega, ki drugim pomaga rasti v veri, nujno, da najprej sam v prvi osebi izkusi Božjo dobroto in nežnost. Bog v zameno ne zahteva ničesar. Želi le, da ga sprejmemo. Božja ljubezen je namreč »zastonjskost, čisti dar«. In prepoznati, da je vse, kar imamo, dar, je za pričevanje nujno.

Ostati v majhnih skupinah ne zadostuje
Goreča želja po prijateljstvu z Bogom, ki jo imajo člani gibanja, in iz katere izvira prijateljstvo z brati, je že na tisoče osebam po svetu pomagala rasti v življenju vere. »V današnjem kontekstu anonimnosti in osamljenosti, ki je značilen za naša mesta, je zelo pomembna sprejemajoča in družinska razsežnost, po meri človeka, katero vi nudite na srečanjih skupin.« Vendar pa ostati v teh majhnih skupinah ne zadostuje, potrebno se je odpreti veliko večji družbeni in cerkveni razsežnosti: »Vabim vas, da greste vedno dlje, v zvestobi vaši karizmi!« Da bi dosegli oddaljene, brez prozelitizma, da bi šli ven iz lastnega udobja in imeli pogum oditi na periferije.

Če ne zaupaš Svetemu Duhu, se vrni domov
Papež Frančišek je opozoril še na zaupanje Svetemu Duhu, ki je nujno, da bi oznanilo o Božjem usmiljenju prinesli tja, kjer niti ni iskano: »Če ne zaupaš Svetemu Duhu, se vrni domov in premisli.« Duh dela dve stvari: »Spominja nas na tisto, kar nas je učil Jezus, in nas uči, kaj moramo narediti. Zaupati Duhu je tako presenetljivo!« Iz tega pa navsezadnje izhaja tudi pomen molitve, da bi znali razločiti med novostmi, ki jih predlaga Sveti Duh, in novostmi, ki nasprotno oddaljijo od karizme: »Moli! Prosi! Molitev: brez molitve nobeno gibanje ne more napredovati. Nobeno!«