Mesec maj: molitveni nameni

VATIKAN (petek, 1. maj 2015, RV) – Da bi zavračali kulturo brezbrižnosti in poskrbeli za bližnjega v stiski, zlasti za bolne in uboge. K molitvi po tem namenu nas v mesecu maju vabi papež Frančišek, ki v svojih govorih pogosto opozarja na »globalizacijo brezbrižnosti«, značilno za naš čas. Prvič je na ta problem opozoril že julija 2013 med svojim obiskom italijanskega otoka Lampedusa. Le-ta je prvi cilj mnogih afriških migrantov, ki tvegajo popolnoma vse, da bi našli varnejše in ugodnejše pogoje za življenje.

Splošni molitveni namen
Med sveto mašo na Lampedusi je papež tako poudaril, da nas je kultura udobja pripeljala do tega, da mislimo le nase, naredila nas je neobčutljive za krike drugih. Po njegovih besedah živimo v milnih mehurčkih, ki so sicer lepi, vendar so le utvare o nepomembnem in začasnem. Vodijo k brezbrižnosti v odnosu do drugih ali celo kar v »globalizacijo brezbrižnosti«. Tako zelo smo se navadili trpljenja drugih, da nas ta ne zanima več. »Kje si« in »kje je tvoj brat« sta dve vprašanji, ki ju je Bog postavil Adamu, torej na začetek zgodovine človeštva. Zastavlja ju tudi ljudem današnjega časa, je nadaljeval papež Frančišek na Lampedusi in pa dodal še tretje vprašanje: »Kdo izmed nas je jokal zaradi smrti teh bratov in sester?« Smo družba, ki je pozabila na izkušnjo joka. To sposobnost nam je odvzela globalizacija brezbrižnosti. Prosimo Gospoda za milost, da bi jokali nad svojo brezbrižnostjo, da bi jokali nad krutostjo, ki je v svetu in v nas. Prosimo pa tudi za odpuščanje zaradi naše brezbrižnosti, za odpuščanje za tiste, ki so se udobno namestili in se zaprli v svoje udobje. To vodi v »anestezijo srca«.

Molitveni namen za evangelizacijo
Molitveni namen za evangelizacijo se ta mesec glasi: da bi kristjani v sekulariziranem svetu po Marijini priprošnji našli moč za oznanjevanje Jezusa. Med eno izmed homilij med jutranjimi svetimi mašami, aprila 2013, je papež Frančišek spomnil, da kristjane k pogumnemu oznanjevanju spodbuja moč krsta. Prvi kristjani so navkljub preganjanju le zaradi te moči našli dovolj apostolskega poguma.

Sveti oče se je vprašal, če imamo tudi mi danes to moč, oziroma če verjamemo, da krst zadostuje za oznanjevanje. Pogosto se zapiramo v lastne misli in se prepričujemo, da biti kristjani pomeni prejeti krst, birmo, prvo obhajilo. S tem naj bi bila naša »osebna izkaznica« kristjanov urejena. A pri tem pozabljamo na moč Svetega Duha, ki vodi naprej. Potrebno je biti zvest Duhu, da bi oznanjevali Jezusa z življenjem, pričevanjem in besedami. Le kadar je tako, Cerkev postane »Mati Cerkev, ki rojeva otroke«. V nasprotnem primeru pa je zgolj »varuška, ki skrbi za otroka, dokler ta ne zaspi«. V tem je torej odgovornost našega krsta: vsi krščeni naj bi oznanjevali Kristusa in tako vodili Cerkev naprej. Biti kristjan ne pomeni narediti kariere kot odvetnik ali zdravnik. Biti kristjan je »dar, ki nam z močjo Duha omogoča iti dalje v oznanjevanju Jezusa Kristusa«.

Slovenski molitveni namen
Slovenski molitveni namen pa nas maja posebej vabi k molitvi, da bi v Mariji, Jezusovi Materi, gledali našo ljubečo duhovno mater in v njej spoznali vzor popolne predanosti Božji volji. Odnos do Marije je v notranji odvisnosti od tega, kdo je zame Jezus Kristus: ali je zame zgolj zgodovinski začetnik neke religije, ki me splošno kulturno pogojuje; neka abstraktna osebnost, odmaknjena v megleni svet idej; ali pa je realna in skrivnostno navzoča živa Oseba s človeškim srcem, ki me ljubi in s katero sem v osebnem odnosu  povezan preko izkušnje žive vere, molitve, Božje besede in zakramentov.

Ta Kristusova osebna ljubezen sama po sebi vzbuja v človeku odgovor ljubezni, a ne samo do njega, ampak tudi do njegove Matere: ko sprejemam Ljubitelja, sprejemam z njim tudi njegovo mater! Marija nas je že vzela v svoje materinsko varstvo. Hkrati ona pričakuje od nas, da se ji prostovoljno vedno znova izročamo kot njeni duhovni otroci, sinovi in hčere.