Papež: Da bi Rim žarel od sočutja do trpečih

VATIKAN (torek, 28. april 2015, RV) – V gledališču Brancaccio v Rimu je danes na sporedu predstava Če ne bi bilo zate. Igralsko zasedbo sestavljajo – brezdomci. Gledališka predstava je nastala na pobudo rimske Karitas, ki je želela na oder postaviti zgodbe o ljubezni tistih, ki prihajajo v njihove centre po najrazličnejšo pomoč. Tudi oni imajo namreč svoje življenjske zgodbe: razočaranja, neuslišane ljubezni, ljubezen do otrok in staršev, ljubezen do življenja in Boga. Igralci so predstavo pripravili ob pomoči in strokovnem vodstvu poklicnih igralcev. Izkupiček po namenjen za projekte Karitas v Rimu.

Papeževo video sporočilo igralcem
Igralcem je posebno video sporočilo poslal tudi papež Frančišek. Spodbudil jih je, naj ne izgubijo upanja in zaupanja, saj jih Bog ljubi. »Nocoj boste vi iz gledališkega odra naredili kraj, od koder boste posredovali dragocen nauk o ljubezni, potrebi po drugem, solidarnosti, o tem, kako se v težavah najde Očetova ljubezen,« je zatrdil papež. Revščina je pomemben nauk, ki nam ga je dal Jezus takrat, ko je stopil v Jordan, da bi se dal krstiti.  Tega ni storil, ker bi potreboval pokoro ali spreobrnjenje, ampak zato, da bi bil med ljudmi, ki potrebujejo odpuščanje, da bi bil med grešniki in bi vzel nase našo nesrečo. »Kar nam daje resnično svobodo, resnično zveličanje in resnično srečo, je njegova ljubezen, ki je sočutna in nežna.«

Vi za nas niste breme!
Papež je brezdomcem zatrdil, da ne predstavljajo bremena: »Vi za nas niste breme. Ste bogastvo, brez katerega so naši poskusi, da bi odkrili Gospodovo obličje, zaman.« Spomnil je na besede svetega Gregorja iz Nise: »Dobro premislite, kdo so reveži v evangeliju, in odkrili boste njihovo dostojanstvo: oblekli so Gospodovo obličje. Po njegovem usmiljenju so mu dali svoje lastno obličje.« Zagotovil jim je, da jih nosi v svojem srcu, in zaprosil za molitev. Izpostavil je tudi prizadevanje prostovoljcev in karitativnih delavcev, za katere je dejal, da so kot njegove roke, »roke škofa«, ki se dotikajo Kristusovega telesa.

Kako bi želel …
»Kako bi želel, da bi Rim lahko žarel od ''pìetas'', od sočutja do trpečih, od sprejemanja tistih, ki bežijo pred vojno in smrtjo, od razpoložljivosti, nasmeha in velikodušnosti do tistega, ki je izgubil upanje. Kako bi želel, da bi Cerkev v Rimu bila vedno bolj mati, ki je pozorna in skrbna do šibkih. Kako bi želel, da bi župnijske molitvene skupine pred revežem na vhodu v cerkev pokleknile v počastitev na enak način, kot ko so pred Gospodom. Kako bi želel, da se dotakne Kristusovo meso, ki je navzoče v ljudeh v stiski tega mesta,« so se glasile Frančiškove besede.