VATIKAN (sreda, 22. april 2015, RV) – Današnja kateheza med papeževo splošno avdienco je ponovno govorila o moškem in ženski. Prejšnjo sredo se je papež Frančišek zaustavil ob prvi svetopisemski pripovedi o stvarjenju človeka, kjer je zapisano: »Po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko ju je ustvaril« (1 Mz 1,27). Danes pa je v ospredje postavil svetopisemski odlomek iz drugega poglavja Geneze, kjer beremo, da je Gospod, potem ko je ustvaril nebo in zemljo, »naredil človeka iz prahu zemlje in mu vdihnil v obličje oživljajočega duha in tako je človek postal živo bitje« (1 Mz 2,7). To je vrh stvarjenja. A nekaj manjka. Zatem je Bog postavil človeka v čudovit vrt, da bi ga obdeloval in varoval (1 Mz 2,15).
Človeku samemu nekaj manjka
Sveti Duh, ki je navdihnil vso Sveto pismo, nam za
trenutek pokaže moža samega. A nekaj mu manjka, je brez žene. »Ponudi nam Božje razmišljanje, skoraj njegovo občutenje, ko opazuje Adama samega
v vrtu. Svoboden je, je gospodar … vendar je sam. In Bog vidi, da to ni dobro. Kot
da gre za pomanjkanje skupnosti, pomanjkanje polnosti,« je dejal papež Frančišek. »Ni dobro, pravi
Bog in doda: Naredil mu bom pomočnico, njemu podobno« (1 Mz 2,18).
»Kost iz mojih kosti, meso iz mojega mesa«
Bog torej k človeku pripelje vse živali in ta da vsaki
ime, a v nobeni živali ne najde sebi podobne. To je po papeževih besedah še ena podoba
človekovega gospostva nad stvarstvom. Človek ostane še naprej sam. Ko Bog navsezadnje
naredi ženo, mož srečen spozna, da je to bitje in samo to del njega: »kost iz mojih kosti, meso iz mojega mesa«
(1 Mz 2,23). Končno je tu odsev, medsebojnost, je pripomnil papež in navedel primer
za boljše razumevanje: Ko neka oseba želi dati roko drugi osebi, mora pred sabo imeti
to drugo osebo. Če nekdo ponudi roko in nima nikogar pred sabo, manjka vzajemnost.
»Žena ni kopija moža. Neposredno prihaja iz stvariteljskega dejanja Boga. Podoba rebra nikakor ne pomeni podrejenosti ali odvisnosti, ampak ravno nasprotno, da sta moški in ženska iz iste snovi in se dopolnjujeta, imata medsebojnost.« Dejstvo, da je Bog oblikoval žensko, medtem ko je moški spal, poudarja ravno to, da ženska ni na noben način stvaritev moškega, ampak stvaritev Boga. In govori nam še o nečem, je dodal papež: da bi moški našel žensko, da bi našel njeno ljubezen, jo mora najprej sanjati in zatem jo bo našel.
Greh …
Božje zaupanje možu in ženi, ko jima izroči zemljo,
je velikodušno, neposredno in popolno. Zanese se nanju. A hudič jima v misli položi
sumničavost, nejevernost, nezaupanje. Na koncu pride do nepokorščine zapovedi, ki
ju je varovala. Padeta v delirij vsemogočnosti, ki vse pokvari in uniči harmonijo.
Tudi mi vsi to velikokrat čutimo v sebi, je pripomnil Frančišek.
Nadaljeval je, da greh povzroči nezaupljivost in razdor med moškim in žensko. Njun odnos bodo zalezovale številne oblike zanemarjanja in podjarmljenja, varljivega zapeljevanja in ponižujoče oblastnosti, vse do najbolj dramatičnih in nasilnih oblik. O tem nam govori tudi zgodovina. Papež je spomnil na negativne skrajnosti patriarhalnih družb, različne oblike maskilizma, kjer je ženska bila obravnavana kot drugorazredna; pomislimo na spreminjanje ženskega telesa v potrošno blago in na njegovo intrumentalizacijo v sedanji kulturni; na nedavno epidemijo nezaupanja, skepticizma in celo sovražnosti, ki se širi v naši kulturi, predvsem zaradi razumljive nezaupljivosti žensk, in se nanaša na zavezo med moškim in žensko, ki bi bila zmožna izpopolniti intimnost občestva in zavarovati dostojanstvo razlike.
Mož je ves za ženo in žena je vsa za moža
Papež Frančišek je posvaril, da če ne bomo našli naklonjenosti
do te zaveze, ki lahko zaščiti nove generacije pred nezaupanjem in brezbrižnostjo,
bodo na svet prihajali otroci, ki bodo že od materinega telesa naprej vedno bolj iztrgani
iz te zaveze. »Družbeno razvrednotenje stabilne
in generativne zaveze med moškim in žensko je zagotovo izguba za vse. Zakonu in družini
moramo povrniti dobro ime!« je poudaril sveti
oče. Sveto pismo nam pravi nekaj lepega: moški najde žensko, srečata se; a moški mora
nekaj zapustiti, da bi jo našel v polnosti. Zato bo moški zapustil svojega očeta in
svojo mater, da bi šel z njo. »To pomeni začeti
pot. Mož je ves za ženo in žena je vsa za moža,«
je zatrdil papež.
Božja nežnost do človeškega para
Varovanje te zaveze moškega in ženske, čeprav sta
grešnika in ranjena, zmedena in ponižana, obupana in negotova, je za nas vernike zahtevna
in strastna poklicanost v današnjih razmerah. Pripoved o stvarjenju in grehu nam ob
koncu približa še eno lepo podobo: »Gospod Bog
je naredil Adamu in njegovi ženi suknji iz kože in ju oblekel« (1 Mz 3,21). To je podoba nežnosti do grešnega para, ki nas pusti odprtih ust:
»Nežnost Boga do moškega in ženske. Je podoba
očetovskega varovanja človeškega para. Bog sam neguje in varuje svojo mojstrovino.«
All the contents on this site are copyrighted ©. |