Papež Frančišek med jutranjo sveto mašo: Daj času čas

VATIKAN (petek, 17. april 2015, RV) – Ponižanje je samo po sebi mazohizem. Le če je trpeto in prenašano v imenu evangelija, te naredi podobnega Jezusu. Tako je papež Frančišek poudaril med homilijo, ko je zjutraj maševal v kapeli Doma sv. Marte. Med sveto mašo je kristjane povabil, da ne bi nikoli gojili sovraštva, ampak bi si dali čas, da bi v sebi odkrili občutke in drže, ki so Bogu všeč, kot sta na primer ljubezen in dialog.

Daj času čas
Papež je prepričan, da se človek tudi v težki situaciji lahko odzove z Božjimi načini. Gre le za vprašanje časa. Pustiti si mora čas, da ga prepoji Jezusovo čutenje. Kaj to pomeni, je sveti oče pojasnil izhajajoč iz odlomka iz Apostolskih del. Ta pripoveduje, kako so apostole postavili pred veliki zbor. Obtoženi so bili oznanjevanja tistega evangelija, katerega učitelji postave niso hoteli slišati. Vseeno je eden od njih, Gamaliel, na odkrit način predlagal, da bi jih pustili na miru. To je utemeljil s podobnimi primeri iz preteklosti in razložil, da bo nauk apostolov, če je od ljudi, propadel; kar pa se ne bo zgodilo, če je od Boga. Veliki zbor je sprejel Gamalielov predlog. Kot je pojasnil papež Frančišek, to pomeni, da se je odločil »vzeti si čas«. Ni se odzval s sledenjem nagonskemu občutku sovraštva. To pa je po papeževih besedah tudi »pravo zdravilo« za vsako človeško osebo: »Daj času čas.«

Čas stvari postavi v harmonijo
To nam pomaga, kadar imamo hudobne misli proti drugim, slabe občutke, kadar čutimo antipatijo, sovraštvo. Ne smemo jih pustiti rasti. Moramo se ustaviti in dati času čas: »Čas stvari postavi v harmonijo in nam pomaga videti pravično. Če pa se odzoveš v trenutku besa, boš nedvomno krivičen. Krivičen boš. In tako boš naredil slabo tudi sebi.« Papež je torej povzel z nasvetom, da si moramo v trenutku skušnjave vzeti čas.

Kadar kuhamo zamero, je neizogibno, da bo ta izbruhnila v žalitev ali vojno. S temi slabimi občutki proti drugim se borimo proti Bogu. Bog druge ljubi, ljubi harmonijo, ljubi ljubezen, ljubi dialog in ljubi skupno hojo, je pojasnjeval sveti oče. Nato je priznal, da se tudi njemu vedno zgodi, da kadar mu nekaj ni všeč, njegov prvi občutek ni Božji, ampak je slab. Ustavimo se – je zato pozval – in dajmo prostor Svetemu Duhu, da bi nam pomagal doseči pravičnost in mir.

Do ponižnosti se nikoli ne pride brez ponižanja
Apostoli so veliki zbor, potem ko so bili prebičani, zapustili »veseli«, da so trpeli zasramovanje zaradi Jezusovega imena. »Ponos prvih te pripelje do želje, da bi druge ubil; ponižnost, tudi ponižanje, te naredi bolj podobnega Jezusu. To je nekaj, o čemer ne razmišljamo. V tem trenutku, v katerem je mnogo naših bratov in sester mučenih zaradi Jezusovega imena, so le-ti v tem položaju: v tem trenutku imajo veselje, da so trpeli zasramovanje, in tudi smrt, zaradi Jezusovega imena.« Da bi ubežali ponosu prvih, imamo eno samo pot. Odpreti moramo srce ponižnosti. Do ponižnosti pa se nikoli ne pride brez ponižanja. To je nekaj, kar se ne razume naravno. Je milost, za katero moramo prositi: milost »posnemanja Jezusa«.

Svetost Cerkve: veselje, ki ga da ponižanje
O tem posnemanju ne pričujejo samo današnji mučenci, temveč tudi mnogi tisti moški in ženske, ki vsak dan trpijo ponižanja in za dobro svoje družine o tem ne govorijo, ampak prenašajo zaradi Jezusove ljubezni. To je svetost Cerkve: to veselje, ki ga da ponižanje. Pa ne zato, ker bi ponižanje bilo lepo – to bi bil mazohizem. Pač pa, ker se s tistim ponižanjem posnema Jezusa. »Dve drži: drža zaprtosti, ki te pripelje v sovraštvo, jezo, željo, da bi druge ubil; in drža odprtosti za Boga na Jezusovi poti, na kateri ponižanja, tudi tista močna, sprejmeš s tem notranjim veseljem, ker si prepričan, da si na Jezusovi poti.«