P. Jože Pucelj DJ: Ko bi ljubezni ne imel... Homoseksualnost

10. HOMOSEKSUALNOST
Življenje se danes razvija s silovito naglico, Cerkev pa se oklepa okostenele morale, ki ljudi sploh ne nagovarja več, se hudujejo mnogi notranji in zunanji samooklicani reformatorji. Eno takih področij, ki bi bilo potrebno prevetritve, je tudi homoseksualnost. Današnja psihologija homoseksualnost nima več za bolezen ali odklon, ampak za eno možnih oblik spolnega izražanja.

Vzroki homoseksualnosti
Homoseksualnost je nagnjenje k istemu spolu tako pri moških kot pri ženskah, kjer govorimo o lezbičnosti. Homoseksualnost vsebuje vso paleto medsebojnih odnosov od čustvenega doživljanja do posnemanja spolnega združenja. Znanost si danes še ni na jasnem, zakaj pride do homoseksualnega vedenja. Večinoma menijo, da je homoseksualnost prirojena. Nekateri so mnenja, da so za otrokovo spolno vedenje odločilni vplivi družine in okolja v prvih letih življenja. Če npr. mati preveč naveže nase sina ali oče tiranizira hčerko, se lahko otrok odvrne od nasprotnega spola in kasneje išče vedno istospolnega partnerja, ker je prišlo do napačnega istovetenja.

Oblike homoseksualnosti
Homoseksualnost se pojavlja v različnih oblikah. O homoseksualnosti v letih razvoja govorimo, kadar pride do določenih istospolnih dejanj pri mladostnikih. Vendar je to večinoma le prehodna stopnja.
Psevdohomoseksualnost je, kadar se nekdo le pasivno preda istospolnim dejanjem brez nagnjenja (npr. zaradi prostitucije).
Poznamo tudi homoseksualnost zaradi zavrtosti. Pojavlja se npr. pri nevrotikih, ki se zaradi strahu pred nasprotnim spolom predajajo istospolnim partnerjem.
V okoljih, kjer živijo moški in ženske ločeni med seboj (npr. zapori) in ni možnosti za heterospolne odnose, lahko pride do homoseksualnosti iz stiske.
Če obstaja nagnjenost k svojemu in drugemu spolu, govorimo o biseksualnosti.
Končno poznamo pravo homoseksualnost, to je stalna nagnjenost do istospolnega partnerja. Po statistikah naj bi bilo takšnih štiri odstotkov moških in dva odstotka žensk.

Je homoseksualnost greh?
Cerkev homoseksualna dejanja zavrača, ker meni, da ne ustrezajo namenu, ki ga je spolnosti dal Stvarnik. Namen spolnega dejanja je namreč dopolnitev moškega in ženske v biološkem, psihičnem in duhovnem smislu ter darovanje novega življenja. Pri homoseksualnih odnosih pa o taki dopolnitvi in darovanju novega življenja ne moremo govoriti. Katekizem v tem smislu pravi: “Takšna dejanja nasprotujejo naravni postavi. Spolno dejanje namreč zapirajo darovanju življenja. Ta dejanja ne izhajajo iz resnične afektivne in spolne komplementarnosti” (KKC 2357). Kdo bi lahko rekel, da pri prirojeni homoseksualnosti zadovoljitev teženj po istospolnih odnosih ne more biti greh, saj so skladna z naravo homoseksualne osebe, ki je pač tako usmerjena. Ob taki ugotovitvi je treba spomniti, da so v človekovi naravi tudi nagnjenja k egoizmu, nevoščljivosti, ljubosumnosti, sovraštvu. Vendar nihče ne trdi, da naj se človek prepušča tem nagnjenjem, čeprav izvirajo iz narave. Kdor ima homoseksualne odnose za nravno dobre, že samo zato, ker izhajajo iz prirojenih nagnjenj, dejansko ne ceni človeške osebe, ker ji ne prizna svobode, ki se je zmožna nagnjenjem upreti.

Cerkev homoseksualnih oseb ne obsoja, kar seveda ne pomeni, da odobrava njihova dejanja. Kot vse kristjane jih vabi k hoji za Kristusom in k svetosti. “Homoseksualne osebe so poklicane k čistosti ... - Z molitvijo in zakramentalno milostjo se morejo in morajo postopoma in z odločnostjo približati krščanski popolnosti” (KKC 2359).

Morda bo kdo rekel, da je takšno življenje neprestano trpljenje in da je taka etika za večino previsoka. Vendar kristjan ve: na tej poti ni sam. Spremlja ga Kristus, ki mu daje moč.

Krščanska etika ni le zbirka trdih in ostrih zapovedi, ampak je v osnovi radostna vest, da nas na strmi poti spremlja in podpira ljubeča Očetova roka. Vsakomur, ki odgovorni na Božjo ponudbo, pa je dano zagotovilo, da bo svoj cilj gotovo dosegel.