S papežem Frančiškom skozi minuli teden (od 6. do 12. aprila 2015)

Zakaj sveto leto usmiljenja?
Zakaj sveto leto Božjega usmiljenja? »Preprosto zato, ker je Cerkev v tem trenutku velikih epohalnih sprememb poklicana močneje ponuditi znamenja upanja in Božje bližine.« Tako je papež Frančišek pojasnil svojo odločitev za izredno sveto leto usmiljenja, ki ga je s posebno bulo napovedal med včerajšnjim bogoslužjem v Petrovi baziliki. Nekaj odlomkov  Misericordiae vultus ali Obličje usmiljenja se je na glas prebralo pred svetimi vrati, zatem pa so potekale še večernice. Papež je med homilijo povedal, da bo sveto leto za Cerkev poseben čas, »da ponovno najde smisel poslanstva, ki ji ga je zaupal Gospod na velikonočni dan: biti znamenje in sredstvo Očetovega usmiljenja.« Zato bo sveto leto moralo ohranjati živo željo po prepoznavanju mnogih znamenj nežnosti, ki jih Bog ponuja vsemu svetu, predvsem pa trpečim, samim in zapuščenim ter tudi tistim, ki so brez upanja, da bi jim bilo odpuščeno in bi se čutili ljubljeni od Očeta. »Sveto leto, da bi v sebi močno čutili veselje nad tem, da nas je našel Jezus, ki je kot dobri pastir šel iskat nas, ker smo se izgubili. Jubilej, da bi zaznali toplino njegove ljubezni, ko si nas naloži na svoja ramena, da bi nas nesel nazaj v Očetovo hišo. Leto, v katerem bi se nas naj dotaknil Jezus Kristus in nas spremenil s svojim usmiljenjem, da bi tudi mi postali pričevalci usmiljenja. Zato jubilej: ker je to čas usmiljenja,« je izpostavil papež. »Je ugoden čas, da ozdravimo rane, da se ne utrudimo srečevati tistih, ki čakajo, da bi videli in se z roko dotaknili znamenj Božje bližine, da vsem ponudimo pot odpuščanja in sprave.«

Velikonočni ponedeljek: Kristus je vstal!
»Kristus je vstal! In v Njem smo po krstu vstali tudi mi, prešli smo iz smrti v življenje, iz sužnosti greha v svobodo ljubezni,«  je dejal papež Frančišek na velikonočni ponedeljek. V nagovoru pred opoldansko molitvijo Raduj se kraljica nebeška, je vernikom, ki so napolnili Trg svetega Petra, dejal, da je ravno to blagovest, ki smo jo s pomočjo Svetega Duha poklicani prinašati drugim v vsako okolje. »Vera v Jezusovo vstajenje in upanje, ki nam ga je On prinesel, sta najlepši dar, ki ga kristjan lahko in mora ponuditi bratom in sestram. Ne utrudimo se torej vsem in vsakemu ponavljati: Kristus je vstal! To ponavljamo z besedami, predvsem pa s pričevanjem življenja. Vesela novica vstajenja bi se namreč morala kazati na našem obrazu, v naših občutenjih in držah, v načinu, kako obravnavamo druge.« Papež Frančišek je nadaljeval, da »oznanjamo Kristusovo vstajenje takrat, ko njegova luč razsvetljuje temne trenutke našega bivanja in jo lahko delimo z drugimi; ko se znamo smejati s tistim, ki se smeje, in jokati s tistim, ki joče; ko hodimo ob tistem, ki je žalosten in obupava; ko pripovedujemo o svoji izkušnji vere tistemu, ki išče smisel in srečo. S svojo držo, pričevanjem, z življenjem, z vso dušo, recimo: Kristus je vstal!«

Splošna avdienca: Otroci  niso napaka!
»Ne nalagajmo otrokom svoje krivde! Otroci niso nikoli nikakršna napaka! Njihova lakota ni napaka, kot to ni njihova revščina, šibkost, njihova zapuščenost. Prav tako ni napaka njihovo neznanje in nesposobnost … Vse to so kvečjemu razlogi, da jih še bolj ljubimo, z večjo velikodušnostjo.« Frančiškove besede so iz kateheze, ki jo je imel med sredino splošno avdienco. Govoril je o otrocih in njihovem trpljenju. Vsak otrok, ki je izrinjen, zavržen, ki živi na ulici in prosjači, je brez šole, brez zdravstvene oskrbe je »krik, ki se dviga k Bogu, in obtožuje sistem, ki smo ga mi odrasli zgradili«. Žal so ti otroci plen hudodelcev, ki jih izkoriščajo za izprijeno trgovanje ali urijo za vojno in nasilje. Tudi v bogatih državah mnogi otroci živijo drame, ki jih močno zaznamujejo: zaradi krize družine, pomanjkljive vzgoje in pogosto nehumanih življenjskih pogojev. V vseh primerih gre za otroke, oskrunjene v telesu in duši. »A nobeden od teh otrok ni pozabljen od Očeta, ki je v nebesih!« je dejal papež Frančišek. »Nobena njihova solza ni izgubljena! Kakor tudi ne sme biti izgubljena naša odgovornost, družbena odgovornost oseb, vsakega med nami in vsake države.«

Papež ob stoti obletnici armenskega genocida
V minulem tednu so se s papežem srečali škofje Patriarhalne sinode armensko-katoliške Cerkve. Mineva namreč sto let od armenskega genocida, ki je terjal življenja mnogih nedolžnih Armencev. »Spomin na žrtve pred stotimi leti nas namreč postavlja pred temo 'skrivnosti nepostavnosti' (mysterium iniquitatis),« je dejal papež v nagovoru. »Kot pravi evangelij, se lahko iz globine srca dvignejo najtemnejše sile, zmožne sistematično načrtovati uničenje brata, ga obravnavati kot sovražnika, nasprotnika ali celo kot posameznika, ki je brez človeškega dostojanstva. A za vernike vprašanje o zlu, ki ga stori človek, vodi tudi do skrivnosti soudeleženosti pri odrešenjskem trpljenju. Nemalo sinov in hčera armenskega naroda je bilo zmožnih izgovoriti Kristusovo ime vse do prelitja krvi ali do smrti zaradi sestradanosti v neskončnem množičnem izseljevanju, v katerega so bili prisiljeni.«

Avdienca z odgovornimi za formacijo
Sveti oče se je konec minulega tedna še srečal z okoli 1400 udeleženci mednarodnega simpozija za vse, ki so v ustanovah posvečenega življenja odgovorni za formacijo. »Ko vas vidim v takem številu ne bi rekel, da obstaja kriza duhovnih poklicev,« je dejal in pripomnil: »Posvečeno življenje je lepo, je eden najdragocenejših zakladov Cerkve, ukoreninjenih v krstni poklicanosti.«