2015-04-12 12:51:00

Papež: Na drugo velikonočno nedeljo smo povabljeni v ranah Vstalega zreti Božje usmiljenje


TRG SV. PETRA (nedelja, 12. april 2015, RV) – »Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes je osmi dan po veliki noči in Janezov evangelij nam prinaša dve prikazovanji vstalega Jezusa apostolom zbranim v dvorani zadnje večerje, tisto na večer velike noči, ko Tomaža ni bilo in tisto, osem dni zatem, ko je bil Tomaž. Prvič je Gospod učencem pokazal rane na svojem telesu ter dahnil vanje, rekoč: 'Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam' (Jn 20,21). Z močjo Svetega Duha jim je tako izročil svoje poslanstvo.« S temi besedami je papež Frančišek začel s predstavitvijo današnjega evangelija z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra. Po molitvi Raduj se kraljica je papež Frančišek voščil vernikom vzhodnih Cerkva, ki danes obhajajo veliko noč, se pridružil njihovemu veselju z vzklikom: Christós anésti! ter vse navzoče na trgu povabil naj jim zaploskajo.

Tisti večer pa ni bilo Tomaža, ki ni hotel verjeti pričevanju drugih. »Če ne bom videl in se ne bom dotaknil njegovih ran«, tako je rekel, »ne bom veroval« (prim. Jn 20,25). Osem dni zatem, torej kakor danes, se je Jezus vrnil in se pojavil v sredi med svojimi ter se takoj obrnil na Tomaža s povabilom, naj se dotakne ran njegovih rok in strani. S tem je prišel naproti njegovi nevernosti, da bo lahko preko znamenj trpljenja v polnosti dosegel velikonočno vero, torej vero v Jezusovo vstajenje.

Tomaž je eden tistih, ki niso takoj zadovoljni in išče, hoče osebno preveriti imeti osebno izkušnjo. Po začetnem odporu in nemiru končno tudi on začne, čeprav s težavo verovati, vendar pride do vere. Jezus ga potrpežljivo čaka in zadnjemu prišleku osebno pomaga pri njegovih težavah in negotovostih.  Gospod ima za blažene tiste, »ki niso videli, pa so začeli verovati!« (prim. v. 29), prva med njimi je Marija njegova Mati, vendar pa tudi pride naproti zahtevam nevernega učenca: »Daj svoj prst sem in poglej moje roke…« (v. 27). Ob zveličavnem dotiku ran Vstalega Tomaž pokaže svojo rano, svoje brazgotine, svojo bolečino, svoje ponižanje, a v znamenju žebljev najde odločilno potrditev, da je bil ljubljen, pričakovan, razumljen. Stoji pred Mesijem, ki je poln miline, usmiljenja, nežnosti. To je tisti Gospod, ki ga je iskal v skritih globinah lastnega bitja, saj je vedno vedel, da je tako. Koliko od nas išče v globini svojega srca srečanje z Jezusom, s takšnim kot je: mil, usmiljen, nežen! Saj mi globoko v sebi vemo, da je takšen. Ko je ponovno našel stik z ljubečo in potrpežljivo Kristusovo usmiljenostjo, je Tomaž razumel globok pomen Njegovega vstajenja in v svoji notranjosti spremenjen, z vzklikom izpovedal svojo polno ter popolno vero v Njega: »Moj Gospod in moj Bog« (v. 28). Lep, zelo lep je ta Tomažev vzklik.

On se je lahko 'dotaknil' velikonočne skrivnosti, ki v polnosti razodeva zveličavno Božjo ljubezen, bogato v usmiljenju (prim. 2,4). Kakor Tomaž, smo tudi mi vsi na to drugo velikonočno nedeljo povabljeni v ranah Vstalega zreti Božje usmiljenje, ki gre onkraj vsake človeške omejenosti ter zasveti v temini zla in greha. Bogat in podaljšan čas za sprejem neizmernega bogastva usmiljene Božje ljubezni bo prihodnji izredni jubilej Usmiljenja. Bulo za njegov začetek sem objavil sinoči tu v baziliki sv. Petra. Bula se začne z besedami: 'Misericordiae Vultus' 'Obličje Usmiljenja je Jezus Kristus'. Ostanimo s pogledom na Njem, ki nas vedno išče, pričakuje, odpušča. Tako zelo je usmiljen, da se ne ustraši naše bede. V svojih ranah nas ozdravlja in odpušča vse naše grehe. Devica Marija naj nam pomaga, da bomo z drugimi usmiljeni, kakor je z nami Jezus.








All the contents on this site are copyrighted ©.