RIM (sobota, 11. april 2015, RV) – »Posvečeno življenje je
lepo, je eno najdragocenejših zakladov Cerkve, ukoreninjenih v krstni poklicanosti.«
Tako je zatrdil papež Frančišek danes, ko se je srečal z okoli 1400 udeleženci mednarodnega
simpozija za vse, ki so v ustanovah posvečenega življenja odgovorni za formacijo.
Njihovo srečanje v Rimu se je začelo v ponedeljek z molitvenim bdenjem. Danes se je
sklenilo z avdienco pri svetem očetu, ki je sledila slovesnemu somaševanju v vatikanski
baziliki sv. Petra.
Kriza duhovnih poklicev – pomen pričevanja
»Ko vas vidim v takem številu ne bi rekel, da
obstaja kriza duhovnih poklicev.« S temi besedami je papež začel in se obenem
tudi pošalil, da je problem, če je več tistih, ki so odgovorni za formacijo, kot pa
samih prejemnikov le-te. Zatem je izrazil prepričanje, da krize ni tam, kjer so posvečene
osebe s svojim pričevanjem zmožne posredovati lepoto posvečenosti. Pričevanje je namreč
rodovitno. In k temu poslanstvu so poklicani tisti, ki so odgovorni za formacijo:
»Niste samo 'učitelji'; ste predvsem pričevalci hoje za Kristusom v vaši lastni
karizmi. To pa je mogoče, če vsak dan znova z veseljem odkrijete, da ste Jezusovi
učenci.« Da bi pričevali, je nujno pogosto poromati v svojo »Galilejo«,
to je vrniti se nazaj k svojemu osebnemu srečanju z Njim.
Skrbeti za formacijo v posvečenem življenju je lepo
Posvečeno življenje je lepo, je nadaljeval sveti oče.
Zato je tudi lepo skrbeti za formacijo v njem. Kajti privilegij je »sodelovati
pri Očetovem delu, ki oblikuje Sinovo srce v tistih, ki jih je Duh poklical«.
To nalogo se včasih sicer lahko občuti kot breme. A gre za prevaro, skušnjavo. Poslanstvo
je res pomembno. Prav tako pomembno pa je formirati za poslanstvo. Da bi lahko šli
kamorkoli, na vsako periferijo, da bi vsem pripovedovali o ljubezni Jezusa Kristusa,
predvsem oddaljenim, majhnim, ubogim, in da bi se tem sami pustili evangelizirati,
so nujni trdni temelji, krščanska struktura osebnosti.
Imeti veliko srce za mlade
»Ena od značilnosti odgovornih za formacijo je
imeti veliko srce za mlade, da bi v njih oblikovali velika srca, sposobna sprejeti
vsakogar, srca, bogata z usmiljenjem, polna nežnosti. Vi niste samo prijatelji in
tovariši posvečenega življenja tistih, ki so vam zaupani, temveč resnični očetje,
resnične matere, zmožni zahtevati od njih in dati jim največ. To pomeni poroditi življenje,
roditi posvečeno življenje. To je mogoče samo z ljubeznijo, ljubeznijo očetov in mater.«
Papež Frančišek je nadaljeval, da ni res, da bi današnji mladi bili povprečni in da
ne bi bili velikodušni. Le izkusiti morajo, da je »večja sreča dajati kakor prejemati«
(Apd 20,35), da je »v življenju pokorščine velika svoboda, velika rodovitnost
v deviškem srcu, veliko bogastvo v tem, da se ne poseduje ničesar«.
Začetna formacija je samo prvi korak v procesu
Zato je nujno, da so odgovorni za formacijo »ljubeznivo
pozorni na pot vsakogar in evangeljsko zahtevni v vsaki fazi poti formacije«.
To se mora začeti že pri razločevanju poklicanosti, in sicer zato, da morebitna kvantitativna
kriza ne bi odločala o veliko težji kvalitativni krizi. Razločevanje pomeni tudi znati
reči »ne«, kar pa ne pomeni spoditi stran, ampak pomagati najti pravo življenjsko
pot. Sveti oče je ob tem spomnil na modrost mnogih starejših redovnikov in redovnic,
od katerih mladi lahko veliko dobijo. »Začetna formacija je prvi korak v procesu,
ki naj bi trajal celo življenje.« Mladi bi morali biti oblikovani za ponižno
in razumno svobodo, da bi se nato Bogu Očetu pustili vzgajati vsak dan življenja,
v vsaki starosti, tako v poslanstvu kot bratstvu, tako v delovanju kot kontemplaciji.
Tudi neuspehi so lahko spodbuda na stalni poti formacije
Papež Frančišek je zbrane na koncu še spodbudil, naj
pri svojem poslanstvu ne varčujejo ne s časom ne z močmi. Prav tako naj ne izgubijo
poguma, kadar rezultati ne ustrezajo pričakovanjem. Tako kot Bog morajo znati počakati,
biti potrpežljivi, spremljati. To je njihovo »mučeništvo«. Tudi neuspehi so lahko
spodbuda na stalni poti formacije. In če bi kdaj občutili, da njihovo delo ni dovolj
cenjeno, naj vedo, da jih Jezus spremlja z ljubeznijo in da jim je Cerkev hvaležna.
»Želim vam, da bi to poslanstvo živeli z veseljem in v hvaležnosti, z gotovostjo,
da v življenju ni nič lepšega kot za vedno in z vsem srcem pripadati Bogu ter dati
življenje za služenje bratom.«
All the contents on this site are copyrighted ©. |