2015-04-10 08:08:00

Knjiga zapiskov sv. Janeza Pavla II.: Ves sem v božjih rokah: Osebni zapiski 1962-2003


LJUBLJANA (petek, 10. april 2015, RV) – V četrtek, 9. aprila so v galeriji Družina v Ljubljani predstavili knjigo zapiskov svetega papeža Janeza Pavla II. z naslovom Ves sem v božjih rokah: Osebni zapiski 1962-2003. O papežu in njegovih besedah so spregovorili ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore, prevajalec Andrej Turk in sestra iz Poljske Grazyna Mech.

Živeti v upanju
Uvod msgr. Stanislava Zoreta, ljubljanskega nadškofa metropolita v knjigo

Pred nami je knjiga »Ves sem v Božjih rokah«, ki nosi podnaslov »Osebni zapiski 1962–2003«. Gre za zapiske, ki jih je Karol Wojtyła, pozneje papež Janez Pavel II., zapisoval skozi dobrih štirideset let življenja – tistega najbolj polnega in ustvarjalnega življenja, v katerem se je kot škof in papež razdajal Božjemu ljudstvu krakovske nadškofije in potem vesoljne Cerkve.

Živimo v času, v katerem je vsaj zahodna kultura okužena z željo pogledati v ozadje, videti, kaj ljudje počnejo takrat, ko ne nastopajo v javnosti. Večino medijskega prostora zapolnjuje brskanje po osebnem življenju ljudi. Seveda se nihče ne zanima za zasebno življenje majhnih, »nepomembnih« ljudi – kako jim uspe preživeti iz meseca v mesec, kako zmorejo ohranjati svoje dostojanstvo in dostojanstvo svoje družine? Zanimamo pa se za ljudi, ki so v družbi izpostavljeni, ki so pomembni. Med takšne seveda sodi tudi papež. Zato se ob podnaslovu »Osebni zapiski« pojavi misel, da nam bodo ti zapiski pomagali pogledati v zasebno življenje moža, v katerega so bile zlasti od leta 1978, ko je bil izvoljen za papeža in si je izbral ime Janez Pavel II., uprte oči vsega sveta.

Srečevanje z zapiski nam postopoma odkriva človeka, ki je svoje življenje popolnoma izročil Bogu. Vse njegove misli so zato namenjene osebnemu srečevanju z Bogom in vodenju drugih, da bi se srečali z Njim. Od zapiska do zapiska v bralcu raste občudovanje. Kakšna intelektualna moč je bila v tem človeku, kakšna širina znanja, kakšne globine duha! Po eni strani srečujemo filozofa, antropologa, teologa, vendar vsaka njegova misel izhaja iz njegove službe. Vse misli kot krakovski nadškof ali kot rimski papež. Po drugi strani pa pred nas stopa človek, ki je ves Marijin in po Mariji ves Božji. Pri njej se uči ljubiti Boga, izpolnjevati njegovo voljo, hrepeneti po nebeškem Jeruzalemu.

Škof Karol Wojtyła si je 3. septembra 1964 postavil vprašanje: »Ali živimo v upanju? Se res opiramo izključno na Božjo milost? V kakšnem razpoloženju odidejo ljudje po srečanju z nami?« Prepričan sem, da se bodo ob branju osebnih zapiskov svetega Janeza Pavla II. tudi bralcu postavila podobna vprašanja, ob katerih bo preverjal trdnost svoje vere, upanja in ljubezni, ter zvestobo v svoji krščanski poklicanosti in poslanstvu.

Naj nam branje misli papeža Janeza Pavla II., ki nas je ob svojem prvem obisku v Sloveniji spomnil, da se mora vsaka krščanska generacija sama na novo odločiti za krščanstvo, in njegova svetniška priprošnja pri Bogu pomagata, da bomo predano verovali in z veseljem pričevali za Boga, ki tudi nas nosi v svojih rokah.








All the contents on this site are copyrighted ©.