Rim: Simpozij odgovornih za formacijo v ustanovah posvečenega življenja

RIM (sreda, 8. april 2015, RV) – Od 8. do 11. aprila v Rimu poteka mednarodni simpozij za vse, ki so odgovorni za formacijo v ustanovah posvečenega življenja. Okoli 1200 udeležencev prihaja s celega sveta. Na programu so teme, ki se dotikajo temeljev identitete posvečene osebe in pa potreb formacije v današnji dobi. S temi vprašanji se bodo sodelujoči soočili preko predavanj, več kot petdesetih tematskih delavnic in zaključnega foruma. Na slednjem bodo poleg članov Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega delovanja, ki simpozij organizira, sodelovali tudi predstavniki dveh drugih vatikanskih dikasterijev: Kongregacije za kler in Kongregacije za katoliško vzgojo.

Molitveno bdenje na začetku simpozija: Beseda
Dogodek je povezan z letom posvečenega življenja. Sklenil se bo s sveto mašo v baziliki sv. Petra. Začel pa se je uradno že včeraj z molitvenim bdenjem. Le-to je bilo sestavljeno iz treh delov, ki so se nanašali na tri vidike Besede: Beseda je luč, Beseda je veselje, Beseda nas uči. Prvi del je zaobjemal procesijo, med katero je petdeset posvečenih oseb v zatemnjeno cerkev prineslo svetilko, ki je bila prižgana ob velikonočni sveči. S tem je bila poudarjena nujnost, da se odgovorni za formacijo pri svoji težki nalogi pustijo razsvetljevati Bogu. Beseda je veselje: v drugem delu molitvenega bdenja so prisotni prisluhnili odlomkom iz Stare in Nove zaveze, prebranim v različnih jezikih; nato je bil na oltar prinesen evangeliar, kar so med plesom, s svetilkami in kadilom, pospremile afriške redovnice. Zadnji del pa je želel izpostaviti še nalogo tistih, ki delujejo v formaciji, da prevzamejo vlogo mostu med svobodo človeka in svobodo Boga. Njihov pristop mora biti tak, da se formacija dotakne razuma, srca in rok.

Kardinal Braz de Aviz: Trije cilji
Delo simpozija se je danes pričelo s predavanjem prefekta Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega delovanja, kardinala Joãoja Braza de Aviza. Naslov njegovega prispevka je bil: Gledati na preteklost s hvaležnostjo, živeti sedanjost z navdušenjem, objeti prihodnost z upanjem. To so trije cilji, ki jih je v pismu na začetku leta posvečenega življenja izpostavil tudi papež Frančišek.

Preteklost. Vsak inštitut ima za seboj bogato karizmatično zgodovino. V njegovem izvoru je prisotno delovanje Boga, ki v svojem Duhu nekatere pokliče, da bi od bližje hodili za Kristusom, da bi evangelij prevedli v določeno obliko življenja, da bi z očmi vere prebirali znamenja časa in bi ustvarjalno odgovorili na potrebe Cerkve. Pripovedovati lastno  zgodovino je nepogrešljivo za ohranjanje žive identitete. K temu pozivajo tudi nova geografska in kulturna okolja. Kot spominja papež Frančišek, so bili drugi vatikanski koncil in leta, ki so mu sledila, močan sunek Svetega Duha za celotno Cerkev. Zahvaljujoč le-temu je posvečeno življenje stopilo na rodovitno pot prenove, ki je s svojimi svetlimi in senčnimi stranmi postala čas milosti, zaznamovan s prisotnostjo Duha. Papeževo povabilo, da bi gledali na preteklost s hvaležnostjo, pa obenem nakazuje tudi priložnost, da bi s ponižnostjo in velikim zaupanjem v Boga Ljubezen priznali lastno krhkost in jo živeli kot izkušnjo usmiljene Gospodove ljubezni.

Sedanjost. Pri tem gre za to, da bi na vedno globlji način udejanjili konstitutivne vidike posvečenega življenja. Ni dovolj, če se evangelij samo prebira. Ne zadostuje niti, če se ga meditira. Jezus pravi, da je njegove besede treba živeti. Je Jezus zares naša prva in edina ljubezen, je zastavil vprašanje kardinal Braz de Aviz. Le če je tako, se lahko v resnici in usmiljenju ljubi vsako osebo, ki se jo sreča na svoji poti. Zato se potrebno vprašati, če današnje delo še vedno odgovarja na tisto, kar je Duh prosil ustanovitelje inštitutov, ali je treba kaj spremeniti. Živeti sedanjost z navdušenjem pomeni istočasno še postati strokovnjaki za občestvo, pričevalci in ustvarjalci tega Božjega načrta občestva. Zlasti v današnji družbi spopada in težavnega sobivanja je nujno ponuditi zgled skupnosti, kjer se živijo pravi bratski odnosi.

Prihodnost. Mnogi inštituti se danes soočajo s težavami, kot so na primer upadanje števila duhovnih poklicev, staranje, ekonomski problemi ali pasti relativizma. A ravno znotraj teh negotovosti se lahko uresniči upanje, ki je sad vere v Gospoda zgodovine. Ta nam še naprej ponavlja: »Ne boj se … Jaz sem s teboj.« Gre torej za upanje, ki ni utemeljeno na številkah ali na dejanjih, temveč na Njem, v katerem je naše zaupanje in za katerega ni nič nemogoče.