Papež Frančišek med splošno avdienco: Otroci niso napaka!

VATIKAN (sreda, 8. april 2015, RV) – Sveti oče je med današnjo splošno avdienco nadaljeval s katehezami o družini in tokratno namenil otrokom. Ti so, kot je zatrdil, »najlepši sad blagoslova, ki ga je Stvarnik dal moškemu in ženski«. O otrocih kot velikem daru je papež Frančišek že govoril pri katehezi pred tremi tedni, danes pa je spregovoril o »zgodbah trpljenja«, ki jih živijo mnogi med njimi.

Otrok ni napaka!
Mnogi otroci so že od začetka zavrnjeni, zavrženi, oropani svojega otroštva in svoje prihodnosti, je papež začel katehezo. Nekdo, kot da bi to hotel upravičiti, bi si celo upal reči, da je bila napaka dati jih na svet. To pa je po papeževih besedah sramotno: »Ne nalagajmo otrokom svoje krivde! Otroci niso nikoli nikakršna napaka! Njihova lakota ni napaka, kot to ni njihova revščina, šibkost, njihova zapuščenost.« Napaka prav tako ni njihovo neznanje in nesposobnost – veliko otrok ne ve niti, kaj je to šola. »Vse to so kvečjemu razlogi, da jih še bolj ljubimo, z večjo velikodušnostjo,« je poudaril papež in pripomnil, kaj nam pomagajo slovesne deklaracije o človekovih in otrokovih pravicah, če potem kaznujemo otroke zaradi napak odraslih.

Krik, ki se dviga k Bogu
Vsi odrasli so po Frančiškovih besedah odgovorni za otroke in zato mora vsak storiti tisto, kar lahko, da bi se omenjene razmere, torej trpljenje otrok, spremenile. Vsak otrok, ki je izrinjen, zavržen, ki živi na ulici in prosjači, je brez šole, brez zdravstvene oskrbe je »krik, ki se dviga k Bogu, in obtožuje sistem, ki smo ga mi odrasli zgradili«. Žal so ti otroci plen hudodelcev, ki jih izkoriščajo za izprijeno trgovanje ali urijo za vojno in nasilje. Tudi v bogatih državah mnogi otroci živijo drame, ki jih močno zaznamujejo: zaradi krize družine, pomanjkljive vzgoje in pogosto nehumanih življenjskih pogojev. V vseh primerih gre za otroke, oskrunjene v telesu in duši. »A nobeden od teh otrok ni pozabljen od Očeta, ki je v nebesih!« je dejal papež Frančišek. »Nobena njihova solza ni izgubljena! Kakor tudi ne sme biti izgubljena naša odgovornost, družbena odgovornost oseb, vsakega med nami in vsake države.«

Pustiti otroke naj pridejo k Jezusu
Sveti oče je v nadaljevanju spomnil na evangeljski prizor, v katerem je Jezus grajal svoje učence, ki k njemu niso pustili otrok, da bi jih blagoslavljal: »Tedaj so mu prinesli otroke, da bi položil nanje roke in molil. Učenci so jih grajali, toda Jezus jim je rekel: ''Pustite otroke in ne branite jim priti k meni, kajti takšnih je nebeško kraljestvo.'' Potem je položil nanje roke in šel od tam« (Mt 19,13-15). Kako lepa sta to zaupanje staršev in ta Jezusov odgovor, je dodal papež in izrazil željo, da bi to postalo nekaj normalnega za vse otroke. Res je, da otroci z velikimi težavami pogosto imajo izjemne starše, ki so pripravljeni na vsako žrtev in vsako velikodušnost. Vendar pa se teh staršev ne bi smelo pustiti samih. Spremljati bi morali njihov napor in jim tudi ponuditi trenutke skupne radosti in brezskrbnega veselja, da jih ne bi zajela terapevtska rutina.

Otroci, ki plačujejo ceno odraslih
Ko gre za otroke, je nadaljeval sveti oče, ne bi smeli slišati tistih uradnih fraz, kot so: »Navsezadnje pa, nismo dobrodelna ustanova.« Ali: »V svojem privatnem življenju je vsak svoboden, da počne, kar hoče.« Otroke pogosto doletijo posledice življenja, ki ga izčrpava nestalno ali slabo plačano delo, nevzdržen delovni urnik, neučinkoviti transport. Otroci prav tako plačujejo ceno nezrelih zvez in neodgovornih ločitev, katerih so prve žrtve. Živijo pod   vplivom kulture poostrenih subjektivnih pravic in tako postanejo prezgodaj odrasli otroci. Pogosto doživljajo nasilje, ki ga niso zmožni predelati, in pred očmi odraslih so se prisiljeni navaditi na propadanje.

Z otroki se ne šali!
Cerkev, tako v preteklosti kot danes, se s svojo materinskostjo daje na razpolago otrokom in njihovim družinam. »Staršem in otrokom tega našega sveta prinaša Božji blagoslov, materinsko nežnost, trdno grajo in odločno obsodbo,« je zatrdil papež in dodal: »Bratje in sestre, pomislite na otroke, z otroki se ne šali!« Zbrane na Petrovem trgu je povabil, naj si predstavljajo, kakšna bi bila družba, ki bi se enkrat za vselej odločila in sprejela naslednje načelo: »Res je, da nismo popolni in da delamo mnogo napak, a ko gre za otroke, ki pridejo na svet, se ne bo nobena žrtev odraslih zdela predraga ali prevelika, da ne bo noben otrok mislil, da je napaka, da ni nič vreden in da je prepuščen ranam življenja in oblastnosti ljudi.« Papež je pripomnil, da bi takšna družba bila zares nekaj lepega, veliko bi ji bilo odpuščeno.

Katehezo je sklenil z besedami: »Gospod sodi naše življenje tako, da posluša tisto, kar mu predlagajo angeli otrok, angeli, ki vedno gledajo obličje Očeta, ki je v nebesih. Vedno se vprašajmo, kaj bodo ti angeli otrok pripovedovali Bogu o nas.«