Ruanda 21 let po genocidu: Odpustiti, a ne pozabiti

RUANDA (torek, 7. april 2015, RV) – 7. aprila 1994 se je začel ruandski genocid, ena najbolj dramatičnih strani zgodovine na afriški celini. V samo stotih dneh je pleme Hutu v besu pomorilo milijon pripadnikov ljudstva Tutsijev. Povod naj bi bil umor takratnega predsednika Juvenala Habyarimana, ki se je zgodil dan poprej, 6. aprila. Težo dogajanja v Ruandi pred 21 leti je zaostrila tudi popolna ravnodušnost mednarodne skupnosti. Še sedaj nekateri odgovorni za genocid živijo na prostosti, četudi je bilo v Tanzaniji ustanovljeno mednarodno kazensko sodišče za Ruando.

Valens Musabyemungu danes študira v Rimu in dela v Vatikanskih muzejih. V Italiji prebiva že okoli deset let. Leta 1994 je bil star deset let. Za Radio Vatikan je povedal, da se je njegova družina, ki pripada etniji Tutsijev, tistega 7. aprila, ko so začeli požigati njihove domove, zatekla v župnijo. Njegova mama je bila takrat v sedmem mesecu nosečnosti. V župniji se je zbralo več kot štiri tisoč oseb. Ostali so en mesec, brez zadostne hrane in brez vode. Ven niso mogli, saj so jih Hutuji obkolili. Ti so mnoge med njimi pobili. Ubili so tamkajšnjega župnika, ker jih je ščitil, in kar dvanajst članov Valensove družine, med drugim njegovega očeta, mlajšo sestro in stare starše. Kasneje so vse preživele odpeljali v begunsko taborišče, kjer so ostali nadaljnja dva meseca.

Iz tega obdobja se Valens, kot pravi sam, spominja samo »smrti, lakote, ranjenih oseb brez oskrbe, nočne more in pekla«. Nato dodaja, da se je s tem naučil živeti: »Ko odraščaš, zahvaljujoč veri in prejeti izobrazbi, se zaveš, da sovraštvo ne prinese nobene koristi. Zaveš se, da je edini način, kako iti naprej, odpuščanje. To pa ne pomeni pozabiti, kajti kdor pozabi, vedno znova pade v iste napake, ampak pomeni sprejeti tisto, kar se ti je zgodilo, živeti s tem, iti naprej in odpustiti ter tako dopustiti tistemu, ki ti je storil krivico, da pride predte in te prosi odpuščanja.« Brez odpuščanja ni mogoče iti dalje, poudarja Valens in dodaja, da pa je pot dolga, saj so rane še vedno odprte.

Ruanda je danes država, ki še vedno trpi, a istočasno je polna upanja, gre naprej, ponovno gradi in dela na spravi. Sprava med rablji in žrtvami je boj, ki ga bije sedaj. Valens je prepričan tudi, da je Ruanda vedra država, saj so se vsi naučili, da ni pravi način življenja, da se delijo, ampak da so edini in da presegajo razlike. Ruanda se tako razvija na vseh področjih, prizadeva si iti naprej tako, da »ne bi pozabila, temveč da bi popravila«.