P. Jože Pucelj DJ: Ko bi ljubezni ne imel... Zunajzakonske skupnosti

9. ZUNAJZAKONSKE SKUPNOSTI
V sedanjem času narašča tako po svetu kot pri nas število zunajzakonskih skupnosti. V mnogih primerih gre pri takih skupnostih za “zakon za poskušnjo”, kjer ženska in moški živita skupaj z namenom, da bi ugotovila, če se značajsko in spolno ujemata. Obstajajo pa tudi “svobodne zveze”, kjer par živi skupaj brez namena, da bi se poročila, oziroma možnost poroke sploh izključita.

Vzroki za skupno bivanje
Kje tičijo vzroki, da se pari ne poročijo, ampak se odločijo za skupno bivanje?
Značilnost današnjega časa so razna krizna žarišča na gospodarskem, moralnem in religioznem področju. Negotovost in brezciljnost pritiskata splošno na ljudi, zlasti na mlade, ki jih navdaja strah pred dokončnimi odločitvami. Težko se vežejo za vse življenje. Še zlasti jih plaši dejstvo, da se toliko zakonov razbije.

Z razvojem družbenih občil se je okrepil vpliv in pritisk javnega mnenja na posameznika. Spolni odnosi so dobili pred zakonom domovinsko pravico. Z intimnimi odnosi pa raste potreba po tesnejši skupnosti, kjer bi človek občutil zavetje, sprejetost in oporo, hkrati pa ohranil možnost drugačne izbire.

Drugo razširjeno mnenje pa je, da je ljubezen zasebna stvar posameznikov, kamor se niti država niti Cerkev nimata pravice vmešavati. Uveljavlja se mnenje, da so zunajzakonske skupnosti neoporečne, če se partnerja tako dogovorita.

Pri študentskih ali vdovskih svobodnih zvezah so vzrok, da se ne poročijo, finančne ugodnosti. Če bi se poročil, bi izgubil štipendijo ali pokojnino.

Nekateri pa hočejo s svobodno zvezo ustvariti alternativni stil življenja, ker zavračajo vsako institucijo.

Etično ovrednotenje
Spolno združenje pomeni po svoji naravi najgloblje osebno srečanje ženske in moškega, ki vključuje trajnost, zvestobo in dokončnost. Kdor tega ne upošteva, pomeni, da partnerja uporablja kot sredstvo za zadovoljitev svojih potreb.

Psihoterapevt Gerhard Hauer opisuje razdiralne učinke poskusnega zakona ob konkretnem primeru. “Janeza in Anito je poskusni zakon drago stal. Negotovost in začasnost nista vplivala samo na njuna čustva, marveč tudi na njune načrte za prihodnost... Mesec za mesecem in leto za letom sta odlagala svojo odločitev o morebitni zakonski zvezi... Oropala sta se priložnosti za razvoj svoje osebnosti in za načrtovanje prihodnosti. Naposled so se jima razvili občutki nezadovoljstva in manjvrednosti, ki sta jih izražala z agresivnostjo in depresijo.”

Poročna listina ni le list papirja brez vrednosti, ampak dokument, s katerim ženska in moški pred javnostjo potrdita, da sta se dokončno odločila drug za drugega. Tako daje poroka zakoncema zavest trdnosti in gotovosti. Po drugi strani pa ju zavaruje pred nenadnimi posegi od zunaj.

Teološko ovrednotenje
Ljubezen med možem in ženo primerja sv. Pavel z ljubeznijo Kristusa do Cerkve. Pri Jezusovi ljubezni gre vedno za brezpogojno zavzemanje za drugega. Jezus ljubi vsakega kot osebo v njegovi enkratnosti, brez časovne omejitve. Iz tega sledi, da naj bi tudi zakonca sprejela drug drugega, kot njiju sprejema Jezus. Naj bi si znala odpuščati in začenjati znova, kajti tudi Jezus jima odpušča in začenja znova.

V stik s Kristusom pa pridemo po Cerkvi. Poroka pred duhovnikom ni le formalen akt, je mnogo več. S tem dejanjem zaročenca vključita Kristusa v svoj zakon. Zato sv. Pavel piše: “Ta skrivnost je velika; jaz pa pravim: glede Kristusa in glede Cerkve” (Ef 5, 32).

Kdor res razume evangelij, se ne bo čudil, da v Katekizmu piše: “Neredki danes zagovarjajo nekakšno pravico do poskušanja tam, kjer obstaja namen poročiti se ... človeška ljubezen ne trpi 'poskušanja'. Človeška ljubezen zahteva celostno in dokončno medsebojno podaritev oseb” (2391).

Podobno meni Katekizem tudi za “svobodne zveze”, ki jih označuje za “velike pregrešitve zoper dostojanstvo zakona” (2400).