S papežem Frančiškom skozi minuli teden (od 30. marca do 5. aprila 2015)

Velikonočna nedelja: Jezus Kristus je vstal!
»Jezus Kristus je vstal! Ljubezen je premagala sovraštvo, življenje je premagalo smrt, svetloba je pregnala temo!« Te besede papeža Frančiška so na velikonočno nedeljo odmevale z osrednje lože Petrove bazilike, ko je s tradicionalno poslanico Mestu in svetu ali Urbi et Orbi voščil za praznik Kristusovega vstajenja. »S svojo smrtjo in vstajenjem Jezus vsem kaže pot življenja in sreče: ta pot je ponižnost, ki vključuje tudi ponižanje. To je pot, ki vodi v slavo.  Samo kdor se poniža, se lahko napoti proti »stvarem, ki so zgoraj«, proti Bogu (prim. Kol 3,1-4). Napuhnjeni gleda 'od zgoraj navzdol', ponižni gleda 'od spodaj navzgor'.« Papež Frančišek je spomnil na razmere v Siriji in Iraku, Sveti deželi, Libiji, Jemnu, Nigeriji, Južnem Sudanu in Demokratični republiki Kongo ter Ukrajini; spomnil je tudi na mnoge trpeče po vsem svetu. »Svet nam svetuje, naj se uveljavimo za vsako ceno, naj tekmujemo, naj se izkažemo … Kristjani pa so, po milosti Kristusa, umrlega in vstalega, mladike novega človeštva, v katerem skušamo živeti v vzajemnem služenju, brez arogance, pač pa z razpoložljivostjo in spoštovanjem. To ni šibkost, ampak prava moč! Kdor v sebi nosi Božjo moč, njegovo ljubezen in njegovo pravičnost, ne potrebuje nasilja, ampak govori in deluje z močjo resnice, lepote in ljubezni.«

Velikonočna vigilija: Stopiti v skrivnost
»'Stopiti v skrivnost,' pomeni, da smo se sposobni začuditi, zreti, da smo sposobni poslušati tišino in slišati, kako šepeta struna zveneče tišine,  v kateri nam Bog govori (prim. 1 Kr 19,12),« je pojasnjeval papež Frančišek na velikonočno vigilijo, ki je potekala v soboto zvečer v Petrovi baziliki. »Vstop v skrivnost zahteva od nas, da se ne bojimo resničnosti: da se ne zapiramo vase, da ne zbežimo pred tem, česar ne razumemo, da si ne zatisnemo oči pred težavami, da jih ne zanikamo, da ne odpravimo vprašanj ... Vstopiti v skrivnost pomeni, da gremo onkraj svojih udobnih gotovosti, onkraj lenobe in brezbrižnosti, ki nas zavirata, in se lotimo iskanja resnice, lepote in ljubezni; pomeni, da iščemo nesamoumeven smisel, nepovršen odgovor na vprašanja, ki postavljajo našo vero, našo zvestobo in naš razum v krizo. Za vstop v skrivnost potrebujemo ponižnosti, ponižnosti, da se sklonimo, da sestopimo s podstavka svojega tako napuhnjenega jaza, svoje domišljavosti; potrebujemo ponižnosti, da spremenimo svojo samopodobo in priznamo to, kar resnično smo: ustvarjenine z dobrimi in slabimi platmi, grešniki, ki potrebujemo odpuščanje. Za vstop v skrivnost potrebujemo to ponižanje, ki je nemoč, izpraznitev samomalikovanja …  potrebujemo češčenje. Brez češčenja ni mogoče vstopiti v skrivnost.«

Veliki petek: Križev pot
Obrede velikega petka je sveti oče vodil popoldne v Petrovi baziliki. Zvečer pa je v rimskem Koloseju potekal tradicionalni križev pot. Sveti oče je ob koncu zbrane nagovoril z molitvenimi besedami: »O Kristus, križani in zmagoslavni, tvoj križev pot je povzetek tvojega življenja in podoba tvoje poslušnosti Očetovi volji; je uresničitev tvoje neskončne ljubezni do nas grešnikov in dokaz tvojega poslanstva ter dokončna izpolnitev razodetja in zgodovine zveličanja.«

Veliki četrtek: Jezus nas vse ljubi
Na veliki četrtek je papež Frančišek daroval sveto mašo zadnje večerje v rimskem zaporu Rebibbia. Umil in poljubil je noge šestim moškim in šestim ženskam, ki v zaporu prestajajo zaporno kazen. Med homilijo jim je takole govoril: »Jezus nas je ljubil. Jezus nas ljubi. Toda brez meja, vedno, vse do konca. Jezusova ljubezen do nas nima meja: vedno in še več, vedno in še več. Ne utrudi se ljubiti. Pri nikomer. Ljubi vse nas, vse do točke, da dá življenje za nas: da, življenje dá za nas; da, življenje dá za vse nas, življenje dá za vsakogar od nas. Vsakdo od nas lahko reče: 'Življenje je dal zame.'«

Krizmena maša: Utrujenost duhovnikov
Med krizmeno mašo je sveti oče govoril o »utrujenosti duhovnikov«. »Naša utrujenost, dragi duhovniki, je kot kadilo, ki se tiho dviga v nebo. Naša utrujenost gre naravnost v Očetovo srce,« je dejal in izpostavil, da se je treba naučiti počivati. »Ključ za duhovniško rodovitnost je v tem, kako počivamo in kako čutimo, da Gospod ravna z našo utrujenostjo. Kako težko se je naučiti počivati.« Kako Gospod ravna s pastoralno utrujenostjo duhovnikov, najbolje ponazori prizor umivanja nog, ko je Jezus »ljubil svoje« in jim je »izkazal ljubezen do konca«. Gospod umije sámo hojo, pot. V prvi osebi si naloži dolžnost, da očisti vsak madež, tisti posvetni in masten smog, ki se je nalepil po poti, opravljeni v njegovem imenu. »Gospod nas umiva in očiščuje vsega, kar se je nabralo na naših nogah, da bi mu sledili. To je sveto. Ne dopusti, da bi ostal kakšen madež. Kakor poljublja vojne rane, tako umiva umazanijo dela.«

Splošna avdienca: velikonočno tridnevje
Sredina splošna avdienca je bila posvečena velikonočnemu tridnevju. Papež je spodbudil: »Dragi bratje in sestre, v teh dneh svetega tridnevja se ne omejimo samo na spominjanje Kristusovega trpljenja, ampak vstopimo v skrivnost, naredimo za svoja njegova občutenja in drže, kot nas vabi apostol Pavel: »To mislite v sebi, kar je tudi v Jezusu Kristusu« (Flp 2,5). Tako bo naša velika noč zares ''vesela velika noč''.«